"Ogenj je bil veliko odkritje za pripravo hrane, vendar smo se morali naučiti, da nas lahko tudi poškoduje in ubija," so besede doktorja Michaela Richa z bostonske pediatrične klinike, tudi profesorja pediatrije na Medicinski fakulteti Univerze Harvard. Številni v ZDA ga poznajo pod vzdevkom "mediater", saj na podlagi raziskav staršem, vzgojiteljem in zdravnikom svetuje glede uporabe medijev pri mladostnikih in razlaga posledice za njihovo zdravje in razvoj. Za oddajo Globus je odgovarjal na vprašanja o vplivu elektronskih naprav na razvoj mladih.

Kariero ste posvetili raziskovanju vpliva medijev in tehnologije na mlade, ustanovili pa ste tudi Laboratorij za digitalno zdravje. Kaj menite o prepovedi uporabe telefonov v šolah? Ali podpirate ta ukrep, ki ga uvaja vse več evropskih držav?

Da, a z močnim opozorilom, da je veliko dobrih možnosti uporabe pametnih telefonov. Mislim, da bi morali uporabo pametnega telefona poučevati. Sicer se ga učenci učijo uporabljati sami, takoj ko zazvoni in niso več v šoli. Priznati si moramo, da pametni telefoni obstajajo, da je ponudba vsebin, ki so na pametnih telefonih, skoraj neskončna. Če ne bomo mladih pripravili na uporabo, ki je smiselna, usmerjena in zdrava, bodo zaradi njih imeli težave.

Vse več otrok preveč časa preživlja z elektronskimi napravami. Kako naj jih starši zaščitijo in bolje razumejo? In kako čezmerno gledanje v zaslone vpliva na njihov razvoj, tudi razvoj možganov?

Otrokovi možgani se nenehno učijo in prilagajajo, vse do odraslosti in še naprej. Sprijazniti se moramo, da se vplivi okolja na možgane, vplivi spletnih vsebin in vseh življenjskih izkušenj nenehno spreminjajo. Kako naj torej otrokom omogočimo vsebine, ki bodo krepile odporne, ustvarjalne, domiselne in empatične možgane? Prepričan sem, da časa pred zasloni ne moremo več meriti. Včasih smo lahko nekaj časa gledali televizijo, jo ugasnili in počeli kaj drugega. Zdaj gladko prehajamo v digitalno okolje in iz njega. Ne gre za to, koliko časa preživimo pred zasloni ali kako ta čas omejiti, saj ni merljiv, temveč za to, česa ne počnemo, ker smo pred zasloni. Ali premalo spimo, ker smo pozno v noč na telefonu? Ali ne jemo dobro, ali ne skrbimo za duševno zdravje, tako da odložimo telefon in se družimo z drugimi ljudmi? Otroku pomagamo do digitalnega zdravja s tremi M-ji. Prvi je model ali vzor, ki ga dajemo otroku. Ne grajajmo jih zaradi igric, medtem ko buljimo v telefon. Drugi je mentoriranje pri uporabi vsake nove naprave, aplikacije ali platforme. To ne pomeni nujno, da ga učimo, saj se mentor prav toliko nauči od mentoriranca kot ta od njega. Tretji M je monitoring ali nadzor otrokovega digitalnega življenja. To ni vohunjenje za njim. Otrok želi zasebnost. Starši morajo biti navzoči v digitalnem prostoru, tako da se lahko otrok obrne nanje, ko naleti na spletno stran, sliko ali kaj podobnega, kar ga vznemiri ali zmede. Tako nima slabe vesti in mu tega ni treba skrivati pred starši. Otrokovo vedenje je drugačno, ker ve, da starši vidijo, kaj počne.

Avstralija se je odločila za prepoved družbenih omrežij za otroke in temu vzoru nameravajo slediti še nekatere druge države. Kaj menite o takem ukrepu?

Zamisel je krasna, toda ukrep bo skoraj nemogoče izvajati. Zelo težko je upravičiti starostno prepoved. Težko je določiti, kdaj so jih sposobni obvladovati. Predvsem to temelji na pojmu t. i. nevrotipičnega otroka. Takega otroka ni. Vsi smo raznovrstni. Pri 14, 16 ali 18 letih ali kateri koli drugi starosti se ne zgodi nič čarobnega. Gre za to, kako dobro otrok to prenaša. Kadar me starši vprašajo, katera je najboljša programska oprema za zaščito otroka na spletu, rečem, da jo ima med ušesi. Ima jo v glavi. To je razumevanje sporočil, ki jih sprejema in pošilja.

Vzemimo najhujše primere. Ali lahko govorimo o podobnostih med zasvojenostjo z igranjem iger ali družbenimi omrežji in drugimi zasvojenostmi, npr. z alkoholom ali mamili?

Naše klinične raziskave kažejo, da tega ni dobro primerjati z zasvojenostjo. Preprosto zato ne, ker je zasvojenost z alkoholom, kokainom, opioidi uporaba prijetne, a nepotrebne snovi zaradi fiziološke želje po boljšem počutju. Ne odnehamo, ker se nočemo počutiti slabše. Terapevtski cilj je abstinenca od nepotrebne snovi. Interaktivna omrežja, kot so igre, družbena omrežja, elektronska pošta in kar je še tega, pa so nujno sredstvo za učenje, komunikacijo, povezovanje, za nakupovanje. Na naši kliniki za mlade ljudi, ki so zabredli v igričarstvo, družbena omrežja, pornografijo in drugo, kar nas skrbi, smo ugotovili tudi, da vzgibi niso telesni, temveč duševni. Tisti, ki imajo s tem hude težave, imajo vsaj eno, še pogosteje pa dve ali več od štirih pridruženih bolezni: ADHD, socialno anksioznost, motnjo avtističnega spektra ali depresijo. Depresija in anksioznost, ki naj bi ju povzročali družbena omrežja ali pametni telefoni, sta v resnici prisotni že prej, vendar se težave ob uporabi močneje in hitreje izrazijo v prostoru interaktivnih omrežij.

Ali ima po drugi strani uporaba družbenih omrežij tudi prednosti, zlasti če jih otroci zmerno uporabljajo?

Rekel bi celo, če jih uporabljajo z namenom. Zmerno se nanaša na čas uporabe. Uporaba z namenom je vsekakor pomembna zlasti za mlade, ki so zgodovinsko na obrobju, na primer za mlade pripadnike skupnosti LGBTQI+. Mladi, ki so iz katerega koli razloga izključeni iz osnovnega okolja, na spletu najdejo ljudi, ki jih vidijo, slišijo, sprejemajo. Zelo pomembno se mi zdi, da se jih, zdaj ko bodo družbena omrežja ostala med nami in se verjetno razvila v kaj še bolj zasvajajočega, naučimo uporabljati tako, da bomo izboljšali človeštvo.

Pogosto slišimo, da nove generacije ves svoj čas preživijo z elektronskimi napravami, da živijo v vzporednih resničnostih, da imajo težave pri poglabljanju odnosov. Ali je to pošteno do njih, če smo iskreni, saj tudi starši, politiki in znane osebnosti ves čas držijo telefone v rokah?

Res je. Pred kratkim sem pripadnike generacije Z vprašal, česa bi želeli naučiti generacijo Alfa, ki jim sledi. Rekli so: Poglejte, kako "zafurani" so milenijci, ko buljijo v naprave. Spremenimo to. Ne buljimo v naprave. Živimo svoje življenje in uporabljajmo naprave tako, da bomo bolj uživali v življenju in drug v drugem. Mislim, da se nihalo vrača. Mladi so vedno pametnejši od starejših. Učimo se od njih in jim pomagajmo, da bodo zdravi, pametni in prijazni drug z drugim.