Bolečina ob neuspešnih poskusih

"Ob prvem postopku sem se podala v nekaj čisto neznanega, druga dva postopka pa sta sledila zato, ker nisem prenesla občutka, da moje telo nečesa ne zmore, da nisem bila uspešna, mislila sem, da moram na vsak način doseči svoj cilj," pa nam je zaupala druga sogovornica, ki je postopek umetne oploditve opravila trikrat neuspešno. "Kot da bi šlo za žalovanje za svojimi otroki, ki se nikoli ne bodo rodili," je opisala čustveno stanje po treh neuspešnih poskusih.

Veselje, ko poseg uspe

"Z možem sva se dobrega pol leta po poroki odločila, da se nama čas zdi primeren za ustvarjanje družine. Ko se po enem letu zanositev žal ni zgodila, sem se obrnila na osebnega ginekologa. Takrat še nisva čisto obupala nad spočetjem po naravni poti, nisva pa želela več vsega prepuščati goli sreči. Ko smo odkrili težave, je bila odločitev za umetno oploditev hitra in preprosta. Nisva omahovala ali razmišljala, če bo, bo, če ne, bova pa brez otrok," nam je zaupala svojo zgodbo ena od naših sogovornic, ki pravi, da si življenja brez otrok ni predstavljala nikoli in je s pomočjo postopka umetne oploditve rodila že drugega otroka.

Vsak šesti par ima težave z zanositvijo

Sanje o povečanju družine se za čedalje več parov, kot kaže statistika, spremenijo v zahteven projekt umetne oploditve, ki se kljub naporom za veliko parov ne izide po željah. S težavami z neplodnostjo se pri nas spoprijema že vsak šesti par.

Kadar gre za očiten vzrok neplodnosti, pri katerem ni možnosti za zanositev s spolnim odnosom, zdravniki par usmerijo v postopke zunajtelesne oploditve, kadar pa ni očitnega vzroka, morajo z ustreznimi preiskavami ugotoviti, kaj je razlog. "Diagnostiko neplodnosti začnemo po enem letu neuspešnega poskušanja oziroma po šestih mesecih, če je ženska starejša od 35 let. Nekatere vzroke lahko zdravimo z zdravili ali z operativnimi postopki. Šele ko nam ne uspe na ta način, par napotimo na postopke zunajtelesne oploditve," je za MMC povedala Nina Jančar, vodja Oddelka za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Letno na Oddelku za oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) opravijo okoli 1500 postopkov zunajtelesne oploditve s stimulacijo jajčnikov, odvzemom jajčnih celic in prenosom zarodka v maternico. Poleg tega letno opravijo še okoli 950 prenosov odmrznjenih zarodkov, je pojasnila Jančar in dodala, da je uspešnost postopkov močno odvisna od starosti ženske. "V povprečju je okoli 30 odstotkov postopkov uspešnih. Letno imamo na našem Oddelku okoli 350 rojstev po postopkih OBMP-ja."

Pri nas je postopek umetne oploditve sicer dostopen že štirideset let. Leta 1983 sta ginekolog Tomaž Tomaževič in mikrobiologinja Helena Hren Vencelj po izobraževanju v tujini začela izvajati postopke tudi pri nas. Po šestih mesecih je na ginekološki kliniki po tej metodi zanosila prva ženska.

"Obdobje, ko se nočeš družiti z ljudmi in je opcija, da bi ostala brez otroka, nesprejemljiva"

Sam postopek umetne oploditve je naporen tako psihično kot fizično, kar potrjujejo tudi zgodbe večine naših sogovornic. Kot fizične posledice postopka je večina navajala napihnjenost, boleč trebuh in splošno slabo počutje. Psihološke posledice pa so po pričevanju naših sogovornic različne. Nekatere so tako, denimo, postopek opravile brez posebnosti in zaznanih posledic, večinoma pa so navedle močan psihičen pritisk, jokavost, anksioznost in potrtost.

"Težko se je v tem obdobju družiti z ljudmi, ker ti vse to visi nad glavo, ker seveda ne razlagaš vsem, kaj se ti dogaja. Hkrati bi rada kričala, da bi vsi slišali, v kakšnem položaju sem, zato da bi me pustili pri miru, ker v tem obdobju res potrebuješ mir, odsotnost stresa in počitek. Težko se spopadaš z vsakodnevnimi dejavnostmi, delom v službi, ko imaš nekje zadaj v glavi misel, da si šla čez zelo krut postopek, ki bo morda neuspešen. Ljudje, ki jim zaupaš, da si v postopkih, ne razumejo točno, kaj se ti dogaja, so ti težko v oporo. Naslanjaš se na branje forumov, ki si jih pred tem prezirala. Nočeš povedati ljudem, s čim se ukvarjaš, ker se bojiš, da boš morala potem vsem tem ljudem razlagati, da je bilo neuspešno. Tudi po tem, ko sem že sprejela odločitev, da postopka ne bom več ponavljala, se vseeno občasno pojavi dvom, da mogoče pa le lahko vseeno poskusim še enkrat," je zapisala sogovornica, ki se po tretjem neuspelem poskusu ni več odločila za poskus zanositve.

Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo so metode, s katerimi se nadzoruje in pomaga ne samo pri oploditvi jajčne celice, ampak tudi pri prenosu spolnih celic, ugnezditvi in razvoju nosečnosti. Zunajtelesna oploditev je temeljna metoda oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katero zaobidemo jajcevode, moške in ženske spolne celice pa združujemo zunaj telesa. Opravimo jo tedaj, ko so izčrpane vse druge možnosti zdravljenja neplodnosti, oziroma ko operativno, zdravljenje z zdravili ali kombinirano zdravljenje ni mogoče ali ni uspešno.

Kot nam je pojasnila ginekologinja Nina Jančar, se je sicer z novejšimi protokoli jemanje hormonske terapije znatno zmanjšalo. "Objavljene so bile že številne raziskave na veliko populacijah žensk, ki so bile zasnovane z namenom, da bi ugotovili, ali zdravljenje s hormonskimi injekcijami za postopke zunajtelesne oploditve poveča tveganje za nastanek raka jajčnikov ali raka dojk. Povezave med zdravljenjem neplodnosti s postopki OBMP-ja in povišanim tveganjem za raka jajčnikov ali dojk niso odkrili. Odkar imamo tako imenovane kratke protokole, je treba hormonske injekcije aplicirati le od sedem do deset dni, in ti postopki so bistveno manj naporni za ženske."

Danes lahko v Sloveniji izvajamo vse postopke, ki jih izvajajo v tujini

Obstaja več metod, v Sloveniji pa se danes izvajajo vsi postopki, ki jih izvajajo tudi v tujini. "Če gledamo zgolj na vrsto metode, poznamo klasično zunajtelesno metodo, ki jo imenujemo IVF, pri kateri semenčice in jajčece damo v posodico, potem pa sami "opravijo" vse, kar je treba. Le 30 odstotkov postopkov gre po tej metodi, 70 odstotkov pa po metodi, pri kateri semenčico pod mikroskopom injiciramo neposredno v jajčno celico. Zakaj? Zato, ker je zelo malo semenčic v izlivu. Lahko jih je samo nekaj, lahko pa jih sploh ni. Iščemo jih v modu s punkcijo ali z operacijo. To sta dve ključni metodi, potem pa so tu še izpeljanke, ki niso tako zelo pomembne," je za oddajo Koda na RTV Slovenija pred leti povedal Veljko Vlaisavljević, pionir umetnih oploditev v Sloveniji.

Postopki umetnih oploditev se v Sloveniji izvajajo v Ljubljani, Mariboru in Postojni. Zaradi pomanjkanja darovanih celic v Sloveniji je ZZZS sprejel sklep, da lahko zavarovane osebe na svojo željo opravijo postopek OBMP-ja z darovano celico iz tujine, ZZZS pa jim povrne stroške postopka v skladu z zdravstvenim zavarovanjem in z odločbo komisije. Cene za samoplačnike znašajo okoli 4500 evrov, odvisno, za kakšen postopek gre in ali je vključeno tudi zamrzovanje in odmrzovanje zarodkov.

Nekatere posameznice se odločijo, da bodo postopek zunajtelesne oploditve opravile v tujini. "Postopek ni preprost. Sicer injekcije in zdravila sama dobro prenašam, punkcija pa na Češkem poteka v splošni anesteziji, tako da fizično ni bilo posebno težko. Psihično je pa druga zgodba, precej težje. Vsekakor sem bila pripravljena iti skozi IVF, šla bi čez več prenosov ali tudi celotnih ciklov, če bi bilo to treba. Osebno mi opcija, da bi ostala brez otroka, ni bila sprejemljiva, o njej sploh nisem razmišljala," je svojo izkušnjo na Češkem opisala druga sogovornica, ki je s pomočjo metode IVF-ja rodila že drugega otroka. Povedala je, da se je za zdravljenje v tujini odločila zaradi po njenem mnenju neprimernih komentarjev in vedenja določenega osebja na eni izmed klinik pri nas. "Glede protokolov je v Sloveniji težava, da so premalo prilagojeni specifikam določenega para in da se protokol ne prilagodi, če se v IVF-ciklu izkaže za neučinkovitega," je še dodala.

Kateri so vzroki za neplodnost?

O neplodnosti govorimo, ko pri paru ne pride do zanositve po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov. Neplodnost je lahko primarna ali sekundarna. O primarni neplodnosti govorimo, ko pri paru še ni prišlo do zanositve; o sekundarni neplodnosti pa govorimo, ko je par v preteklosti že zanosil, zdaj pa ne more več.

Kot je povedala Nina Jančar, se v zadnjem času veliko govori o tako imenovanih hormonskih motilcih, ki jih najdemo v okolju, v zemlji, v vodah, v embalaži. Kot pravi, ti dejavniki lahko vplivajo na plodnost tako pri ženskah kot pri moških. "Nezdrava prehrana, čezmerna telesna teža, kajenje, jemanje drog, jemanje nekaterih zdravil, pitje čezmernih količin alkohola in drugi dejavniki nezdravega življenjskega sloga prav tako slabo vplivajo na možnost zanositve," je dodala.

Vzroki za neplodnost so skoraj enakomerno porazdeljeni med ženske in moške. V eni tretjini gre za vzrok neplodnosti le pri ženski, v eni tretjini gre za vzrok neplodnosti le pri moškem, v eni tretjini primerov pa gre za kombinacijo vzrokov tako pri moškem kot pri ženski, je pojasnila Jančar.

"Mogoči vzroki neplodnosti pri ženskah so trenutno približno enakomerno zastopani. Gre za motnje ovulacije, motnje v prehodnosti jajcevodov in endometriozo. Z motnjami ovulacije so povezani ekstremi v telesni teži. Čezmerno prehranjene ženske imajo tako imenovan metabolni sindrom, katerega sestavni del je tudi motnja ovulacije zaradi policističnih jajčnikov. Presuhe ženske in aktivne športnice imajo lahko tudi motnje ovulacije in izgubo menstruacije, ki pa ima drugačen mehanizem, gre namreč za motnjo na ravni hipotalamusa in hipofize. Jajcevodi postanejo neprehodni najpogosteje zaradi vnetja v predelu jajcevodov in jajčnikov. Najpogostejši povzročitelji so spolno prenosljivi, in sicer: Chlamydia trachomatis, Neisseria gonorrhoeae, mikoplazme in ureaplazme. Endometrioza je bolezen, ki je hormonsko odvisna. Redkejši dejavniki za neplodnost so še genetski dejavniki, zdravljenje raka, nekatere kronične bolezni in jemanje nekaterih zdravil."

Kot vzroke za težave z neplodnostjo pri moških je navedla genetske dejavnike, prebolele okužbe, ki povzročijo zaporo semenovoda, dejavnike okolja, zdravljenje raka, sladkorno bolezen, debelost, jemanje nekaterih zdravil in kajenje. "V 25 odstotkih razlogov pri moških ne najdemo. Predvidevamo, da nastane moten razvoj spolnih žlez že pred rojstvom in takoj po njem ter pred puberteto," pa so zapisali na spletni strani UKC-ja Ljubljana.

Starost pomemben dejavnik pri možnostih za zanositev

Kot je povedala Jančar, igra pri uspehu umetne oploditve pomembno vlogo predvsem starost ženske. Povprečna starost vseh mater, ki so rodile v letu 2019 v Sloveniji, je bila 31,1 leta, povprečna starost nosečnic, ki so rodile prvič, pa 29,6 leta. Leta 2018 je bila povprečna starost ženske pri prvem porodu 29,5 leta, pred 30 leti pa so bile ženske, ki so rodile prvič, povprečno šest let mlajše. Tudi podatki iz Nacionalnega perinatalnega informacijskega sistema Slovenije (NPIS) iz leta 2012 kažejo, da po 37. letu rodi 8,6 odstotka, po 40. letu pa 2,5 odstotka žensk. Plodna sposobnost ženske pa z leti upada: počasno padanje se začne po 30. in nato hitreje po 35. letu.

"Odločitve, da bi imela otroka, nisem sprejela, vse dokler nisem spoznala zdajšnjega moža. Ker sva se spoznala zelo pozno, imela sem 40 let, sem šla h ginekologinji na posvet in pregled. Ta mi je takoj povedala, da je možnost zanositve po 40. letu zelo majhna, in me je želela kar takoj poslati na postopek umetne oploditve. Ker sem želela najinemu svežemu zakonu dati možnost, se za umetno oploditev takrat nisem odločila. Zavedala sem se namreč, da je to zelo invazivno za telo, tako da sem imela do IVF-ja precej odklonilen odnos. Po nekaj mesecih poskušanja mi je ginekologinja predpisala hormone za spodbujanje ovulacije, hkrati pa mi je dala vedeti, da lahko zamujam zadnje možnosti za zanositev. Ker tudi hormonska terapija ni spodbudila naravnega spočetja, sva se po približno sedmih mesecih poskušanja odločila za postopek umetne oploditve, ker nisem želela čez nekaj let obžalovati, da nisem poskusila," pa je povedala sogovornica, ki o otrocih ni razmišljala do 40. leta.

"Pri meni je vse povezano tudi s staranjem, občutkom, da se telo spreminja, da moje telo ni več mladostno, da se morda že približujem menopavzi in res lovim zadnje izdihljaje. Težko se je pomiriti z dejstvom, da misel – mogoče pa kdaj v prihodnosti – zame ne obstaja zaradi mojih let. Opravila sem tri postopke v roku sedmih mesecev, ker sem v mislih lovila zadnji vlak. Nisem si dovolila premora in dovolj časa za okrevanje in razmislek. Zavedanje, da se staram, kar so mi dali vedeti tudi na oddelku za reprodukcijo, me je privedlo do močne eksistencialne krize."

Neplodnost je še vedno pogosto tabu

Kadar je govor o neplodnosti, večina žensk čuti sram ali vsaj občutek neprijetnosti, so nam potrdile vse sogovornice. Dodale so, da bi si želele, da bi se o tej temi govorilo več in da je to še vedno tabu.

Ena od sogovornic pa je opazila, da se v Sloveniji o tej temi govori bistveno več kot pred leti. "In prav je tako. Se pa še vedno skoraj nič ne govori o postopkih z darovanimi celicami in darovanih zarodkih, pa tudi ne o biokemičnih nosečnostih in spontanih splavih, ki so žal prav tako del tega sveta."

Druga je mnenja, da se o tem govori premalo. "Še vedno je to nekakšen tabu. Sama sem veliko brskala po spletu, iskala oddaje in strokovne članke na to temo. Posegla sem tudi po leposlovju na temo umetne oploditve (npr. knijga Pričakovanja Anje Mugerli je izšla ravno ob pravem času) ter gledala filme na to temo (npr. Private Life, 2018), serije (Baby Fever, 2022), ker sem se hotela najti v vseh teh zgodbah. Vseeno sem imela občutek, da ne najdem dovolj materiala, in sem začela brati forume in iskala sebe v tistih pričevanjih," je opisala svojo zgodbo in dodala, da se ji zdi pomembno, da bi se okolica zavedala, da je neplodnost občutljiva tema in da niso vsi komentarji primerni.

_{Obvestilo uredništva: Sogovornice so želele ostati anonimne. Imena so znana uredništvu.}