Dosedanji rezultati kažejo, da zdravljenje lahko zavira razraščanje rakavih celic in pomembno podaljša preživetje bolnikov.

Za te uspehe je ekipa slovenskih raziskovalcev (glej okvirček) letos novembra prejela Puhovo nagrado za vrhunske dosežke. Razvili so imunohibridome, v katerih se pod vplivom električnega polja zlivajo imunske celice s tumorskimi, da nastanejo hibridne celice, ki v telesu bolnika potem aktivirajo imunski sistem. Pomembna lastnost zdravila je, da je prilagojeno vsakemu bolniku posebej, saj so tumorski antigeni specifični za vsakega bolnika. Zdravilo je varno, lahko zmanjša tumorsko maso in podaljša preživetje bolnikov.

"Pripravili smo več kot 160 pripravkov zdravila. V klinični študiji je sodelovalo 22 bolnikov, vsak je prejel po štiri pripravke – doze zdravila in štiri pripravke placeba v okviru randomiziranega navzkrižnega kliničnega preskušanja. Vsi vključeni bolniki so imeli diagnozo hormonsko rezistentnega raka prostate," sta v pogovoru za MMC pojasnili mikrobiologinja Mateja Gabrijel Blatnik in biologinja Helena H. Chowdhury.

Rak prostate je praviloma dobro ozdravljiv, če je odkrit v zgodnji fazi. Standardno zdravljenje vključuje od kirurške odstranitve obolelega tkiva ter terapije z inhibitorji testosterona do kemoterapije in obsevanja. Ta pristop je temelj uspešnega zdravljenja raka prostate.

V približno tretjini primerov pa bolezen napreduje v hormonsko rezistentno obliko, kjer je zdravljenje z obstoječimi standardnimi metodami manj učinkovito.

Z Matejo Gabrijel Blatnik in Heleno H. Chowdhury smo se pogovarjali o njihovem raziskovanju in dosežkih, do katerih jih je pripeljalo.

Kako ste se sploh lotili projekta: je bil najprej začrtan cilj – razvoj imunoterapevtskega zdravila – in na podlagi tega izbrana ekipa, ki je vključila stroko iz 4 ustanov, ali je bilo drugače?

H. Chowdhury: Pri nas je bila pot ravno obratna. Nihče izmed nas, ki smo sodelovali pri klinični študiji, se ni ukvarjal z razvojem zdravil. Do tega smo prišli postopoma, lahko bi rekli postopoma na dveh ravneh. Na raziskovalno-razvojni ravni smo izhajali iz bazičnih raziskav, ki se ukvarjajo s temeljnimi vprašaji – v primeru naše veje znanosti – kako deluje, kakšen je mehanizem, kako so procesi uravnavani. Prvotno smo se v našem laboratoriju ukvarjali predvsem z mehanizmom zlivanja membran oz. bolj specifično z zlivanjem membrane sekretornega mešička s celično membrano. Ta proces imenujemo eksocitoza in je v našem telesu zelo pomemben, saj je prisoten v vsaki celici v telesu, nekatere celice pa s procesom eksocitoze v okolje sproščajo pomembne snovi, kot so na primer hormoni, živčni prenašalci, ter številne druge molekule, prek katerih celice med seboj komunicirajo in vplivajo druga na drugo. Torej poznati mehanizem eksocitoze je ključno, da lahko širimo znanje tudi na področja človeškega zdravja in ravnovesja in seveda na področja poznavanja bolezni, potem pa tudi na področja razvoja zdravil za te bolezni. Ker pa je proces zlivanja membran do neke mere univerzalen, se je potem porodila ideja o zlivanju celičnih membran, torej o zlivanju dveh celic, ki sta si med seboj popolnoma različni. Ko zlijemo oz. združimo njuni membrani, s tem združimo obe celici pod eno streho, torej ju obdaja ena skupna membrana – govorimo o hibridni celici, ki ima zdaj dve jedri. In takšna hibridna celica tudi nosi lastnosti obeh celic, ki smo ju združili. V letih, ki so sledila, smo začeli preučevati mehanizme zlivanja membran med celicami. Mateja, ki se nam je približno v tem času tudi pridružila, je to področje raziskala v okviru svoje doktorske naloge. Ko je bila ideja o imunohibridomih in njihovem mehanizmu delovanja izoblikovana in tudi eksperimentalno potrjena, je bilo to treba preizkusiti tudi v klinični praksi. Tukaj pa je ta druga raven torej t. i. translacijska – kjer ideje spraviš v prakso, do katere smo prav tako prišli postopoma, in sicer smo rasli sproti, predvsem z radovednostjo, ko smo se spraševali in hkrati tudi preizkušali: ali je možno, ali je izvedljivo, ali bomo lahko zbrali sredstva itn. Namreč nismo bili le mi sami na začetku neke neznane poti, ampak bi lahko rekli, da poti še sploh ni bilo, treba jo je bilo utreti.

Gabrijel Blatnik: Pri proučevanju zlivanja membran različnih celic pri različnih parametrih električnega polja smo ugotovili, da sam postopek fuzije celic lahko standardiziramo na način, da pri enakih pogojih daje ponovljive rezultate, torej ponovljive deleže zlitih, hibridnih celic. Naučili smo se ga izpeljati v aseptičnih pogojih, torej v popolni odsotnosti mikroorganizmov, ki bi lahko povzročili okužbo celic. Ta pristop smo v nadaljevanju uporabili za zlivanje posebne vrste imunskih celic, ki jim rečemo dendritične celice, in tumorskih celic. V dendritične celice smo na ta način vnesli celoten nabor tumorskih antigenov, tistih, ki jih poznamo in tudi tistih, ki so neznani, lahko specifični za določenega človeka ali za vrsto tumorskih celic. Tako opremljena dendritična celica, ki je vsebovala tumorske antigene in smo ji rekli hibridna celica oziroma imunohibridom, je bila sposobna aktivirati druge imunske celice, ki imajo efektorsko moč in lahko na različne načine uničijo tarčne celice, v našem primeru so bile to tumorske. Moč aktivacije imunskega odziva proti tumorskim celicam in mehanizme delovanja imunohibridomov smo sprva proučevali zgolj in vitro, v laboratoriju.

Če zelo poenostavimo, ste našli način, kako izkoristiti neki univerzalni mehanizem, ki pri bolniku lahko sprožil proces, kjer zdrave, imunske celice pomagajo oslabiti tumorske celice?

Gabrijel Blatnik: Pravzaprav smo izkoristili osnovne procese, ki potekajo v celicah imunskega sistema oz. če smo bolj natančni, v dendritičnih celicah. Fiziološka vloga teh celic je, da v tkivih "nabirajo, vzorčijo" molekule iz okolice in jih na specifičen način predstavljajo na svoji površini. Če je molekula drugačna od telesu lastnih molekul, jo dendritična celica prepozna in se aktivira, kar pomeni med drugim tudi, da potuje v lokalne bezgavke, to je limfno tkivo, kjer se nahajajo tako imenovani limfociti T. Limfociti T se ob stiku z dendritično celico aktivirajo in spremenijo tako, da se namnožijo in oborožijo. Tako aktivirani limfociti T, ki jim rečemo tudi efektorske celice, potujejo na mesto, kjer je tumor. Tu na površini tumorskih celic prepoznajo spremenjene molekule – imenujemo jih tumorski antigeni – in takšno celico s svojimi specifičnimi mehanizmi uničijo.

V času razvoja našega zdravila so znanstveniki razvijali številne načine izolacij in identifikacij tumorskih antigenov pri posameznih vrstah rakavih obolenj, da bi našli tarče, na katere bi ciljali z zdravili. S fuzijo tumorske celice z dendritično pa smo zaobšli to oviro, saj s tem načinom v dendritično celico vnesemo celoten spekter tumorskih antigenov, tudi tiste številne antigene, ki so neznani ali celo specifični za posameznika. S tem načinom smo razvili tako imenovano personalizirano zdravilo, ki je namenjeno točno določenemu bolniku. Zdravilo namreč pripravimo iz bolnikovih lastnih celic, zato rečemo tudi, da je avtologno in personalizirano. Avtolognost zdravila se dokazuje s posebnimi testi v sklopu kontrole kakovosti zdravila.

H. Chowdhury: Vloga dendritičnih celic, ki jo je opisala Mateja, je naravno prisotna v naših telesih. Potencialno rakave celice nastajajo v našem telesu vsak dan. Dendritične celice pa poskrbijo, da so takšne celice v telesu odkrite, prepoznane in nato sodelujejo tudi pri njihovem uničenju. Zato ne zbolimo za rakom vsakič, ko se pojavi neka spremenjena, potencialno rakava celica. Imamo odlično razvit imunski sistem, ki bedi nad takšnimi celicami in jih sproti odstranjuje. Ko pa takšne rakave celice v telesu uidejo nadzoru imunskega sistema, kar se lahko zgodi iz različnih razlogov, npr. če je naš imunski sistem prehodno oslabljen, pa se rakave celice razmnožijo do te mere, da govorimo o rakavi bolezni in takrat to rakavo tkivo v telesu deluje tako, da se skuša izogniti imunskemu nadzoru z različnimi strategijami. Posledica tega je tudi, da naš imunski sistem postane manj učinkovit. Z našim zdravilom smo zaobšli en korak oslabljenega imunskega nadzora tako, da smo ta korak izvedli v laboratoriju, in sicer precej učinkoviteje kot se to dogaja v telesu. Kot je že Mateja povedala, smo naše nadzornice antigenov – dendritične celice – v laboratoriju izpostavili vsem tumorskim antigenom, ki se pojavljajo na tumorskih celicah bolnika, in jih poslali nazaj v telo, da opravijo svojo vlogo do konca.

Kaj je bil največji izziv pri raziskovanju?

Gabrijel Blatnik: Pri raziskavah so bili izzivi predvidljivi, saj se je naš laboratorij predvsem ukvarjal z raziskovalnim delom in smo bili navajeni in usposobljeni za to, kako se lotiti raziskovalnega dela. Večji izziv je bil razvojni postopek priprave zdravila za uporabo pri ljudeh – prilagoditi procese strogim zahtevam dobre proizvodne prakse, ki je takrat obstajala le za klasična zdravila. Tehnološko je bilo zahtevno standardizirati elektrofuzijo, torej določiti optimalne parametre električnega polja ter zagotoviti ponovljivost, specifičnost postopka itd. ter hkrati ohraniti celice žive. Naš cilj je bil namreč zagotoviti, da hibridne celice ohranijo funkcionalnost fizioloških mehanizmov dendritičnih celic, ki omogočajo ustrezno predstavitev tumorskih antigenov na površini. To je ključno za učinkovitost zdravila. Poleg tega so vhodni materiali žive entitete in za nadaljnjo uporabo pri ljudeh so morale ostati sterilne, zato smo morali celoten postopek izpeljati v aseptičnem okolju, to pomeni praktično v odsotnosti mikroorganizmov. Prilagoditi praktično izvedbo zahtevam zakonodaje ter smernicam dobre proizvodne prakse je bil zagotovo najtežji del naše poti.

Sklepati je, da je tudi zaradi težjega nadzora kontrole kakovosti farmacevtska industrija za tovrstna zdravila veliko manj zainteresirana.

Gabrijel Blatnik: Farmacevtska industrija je pri tovrstnih zdravilih manj zainteresirana predvsem zaradi njihove specifične narave proizvodnje. Gre za personalizirana zdravila, kjer je vsaka serija pripravljena za posameznega bolnika, kar pomeni, da ni možnosti množične proizvodnje in ekonomije obsega, kot jo poznamo pri klasičnih zdravilih. Poleg tega je kontrola kakovosti zdravil za napredno zdravljenje, kamor razvrščamo imunohibridome, zelo specifična in sploh v začetnih razvojnih fazah temelji na podrobni oceni tveganja. Vhodne snovi, torej celice bolnika, so zelo variabilne, proizvodnja sama pa je zelo dolgotrajna, sestavljena iz več faz, ki so tehnološko zelo zahtevne, zato se izvajajo ročno, vendar zgolj s strani izkušenega osebja. Končni izdelek pa ima po drugi strani zelo kratek rok trajanja, le nekaj ur. Kljub temu je tako kot pri klasičnih zdravilih pred vsako sprostitvijo in aplikacijo zdravila treba dokazati, da je to kakovostno, varno in učinkovito. To je poseben izziv in vse to prinaša visoke stroške, nizko ponovljivost in omejeno komercialno privlačnost, čeprav je terapevtska vrednost za bolnika lahko izjemna.

H. Chowdhury: Pri razvoju zdravil za napredno zdravljenje so globalno v vzponu napori, da se proizvodnja, priprava takšnih zdravil uniformira, kar pa vključuje ne samo avtomatizirane procese, ki se lahko izvajajo v t. i. bioreaktorjih, temveč tudi enotne vhodne materiale, kar pa so človeške celice. Torej, če želimo zdravilo za napredno zdravljenje izdelati za več različnih bolnikov, bomo celice pridobili od zdravih darovalcev in jih v laboratoriju obdelali. Vendar pa v tem primeru ne govorimo več o avtolognem zdravilu, o personaliziranem zdravljenju, ampak se približamo tradicionalnemu zdravljenju, pri katerem je ena tabletka narejena za vse bolnike. Takšna zdravila so potem lahko manj učinkovita, praviloma imajo več neželenih stranskih učinkov, saj dobimo v telo celice od nekoga drugega, so pa ekonomsko privlačnejša za večje farmacevtske družbe, saj so stroški priprave nižji in lahko jih uporabimo za več bolnikov. In to je danes trend v svetu. Veliko zdravil za gensko zdravljenje je že narejenih na ta način.

V kakšni fazi je trenutno zdravilo?

H. Chowdhury: Zdravilo je bilo razvito in že preizkušeno na manjši populaciji bolnikov z rakom prostate v Sloveniji. Klinična študija je potekala tri leta med letoma 2014 in 2016, bolnike smo nato spremljali do leta 2021. Študija je pokazala, da je terapija z imunohibridomi varna, saj smo beležili le nekaj manjših neželenih učinkov, kakovost življenja je ostala med terapijo in po njej na visoki ravni, in bila je tudi učinkovita – izmerili smo robusten imunski odziv, pri nekaterih bolnikih je bilo zmanjšanje tumorske mase opazno že med študijo, preživetje bolnikov je bilo podaljšano v primerjavi s kontrolno skupino. Takšno zdravilo se lahko uporablja na zdravniški recept, po t. i. bolnišnični izjemi, če agencija za zdravila izda vsa potrebna dovoljenja in teh ni malo. Tak način uporabe zdravila je predviden že v zakonodaji na evropski ravni, Direktiva o zdravilih za napredno zdravljenje namreč dovoljuje tako imenovane bolnišnične izjeme za zdravila, ki so pripravljena in uporabljena pod posebnimi pogoji. Gre za nerutinsko pripravljena zdravila za napredno zdravljenje, ki so pripravljena za posameznega bolnika in jih predpiše zdravnik, ki je registriran za tovrstno zdravljenje, na napotnico in se uporabijo le v zdravstveni ustanovi, ki je prav tako registrirana za uporabo teh zdravil. Takšna zdravila in njihovo uporabo nadzoruje nacionalna agencija, v Sloveniji je to Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke, JAZMP.

Ta dovoljenja smo že pridobili, težava je bila v tem, da je bilo zdravilo na voljo le samoplačniško, kar pa si je težko privoščiti s povprečno plačo. Zato je v letu 2021 UKCL na Zdravstveni svet predložil vlogo za vključitev terapije z imunohibridomi (aHyC) med storitve, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica. Zdravstveni svet je podal pozitivno mnenje in RS je v Uredbi v letu 2025 vključila terapijo z imunohibridomi za zdravljenje raka prostate med storitve, ki jih krije zdravstveno zavarovanje. V praksi bo terapija zaživela čez nekaj časa, ko bodo rešene vse administrativne procedure. Hkrati je v pripravi pravilnik o nerutinsko pripravljenih zdravilih za napredno zdravljenje, ki bo predvidoma kmalu v veljavi, zato pričakujemo, da bo treba pridobiti dodatna dovoljenja oz. registracije, upamo pa, da bo to kmalu.

Gabrijel Blatnik: To je velik napredek, če pomislimo, kako zahtevni so bili začetki razvoja zdravila, ko je bilo treba bazične raziskave na praktično živih celicah prilagoditi farmacevtskim zahtevam, kar je bilo seveda skoraj nemogoče. Sčasoma se je pokazala potreba po tem, da je za zdravila, kot je bilo naše, treba vzpostaviti prilagojene smernice za proizvodnjo in dokazovanje kakovosti. Slovenija je pri tem aktivno sodelovala na evropski ravni, kjer smo še pred tem soustvarjali Direktivo o zdravilih za napredno zdravljenje. Na podlagi te direktive so nastale posebne smernice dobre proizvodne prakse, namenjene izključno zdravilom za napredno zdravljenje. Te so podlaga tudi za slovensko zakonodajo, ki določa, kako dokazujemo kakovost, varnost in učinkovitost tovrstnih zdravil.

Proces razvoja zdravila je bil dolgotrajen, a nujen, da danes lahko bolnikom ponudimo varno in učinkovito zdravljenje.

V enem od člankov, ki ste ga napisali, ste navedli, da mora biti zdravilo narejeno v laboratoriju zelo blizu mesta aplikacije, ker je treba loviti časovnico.

H. Chowdhury: Tako je in razlog za to je, da gre za živo zdravilo. Vhodne snovi – tkiva in celice – imajo omejeno življenjsko dobo, ki jo lahko podaljšamo le z ustreznim ravnanjem in transportom v kontroliranih pogojih. Zato je zelo pomembno, da je čas od odvzema celic pri bolniku do začetka obdelave čim krajši, kar pomeni, da morajo biti ustanove za odvzem in proizvodnjo čim bližje. Enako velja kasneje, ko zdravilo pripravimo in sprostimo v uporabo, takrat mora biti aplicirano zelo hitro, saj je rok trajanja zdravila zgolj tri ure.

Kdo lahko izdeluje ta zdravila?

H. Chowdhury: Na kratko bi bil odgovor: vsak, ki ima ustrezno znanje, izkušnje, opremo in vsa potrebna dovoljenja. Zdravilo lahko izdela odobrena ustanova za tkiva in celice, ki ima dovoljenje za proizvodnjo zdravil za napredno zdravljenje s strani JAZMP. Prav tako mora biti odobrena tudi ustanova za pridobivanje celic – torej tam, kjer se celice odvzamejo bolniku (darovalcu). Zdravstvena ustanova, kjer se zdravilo aplicira, mora prav tako biti odobrena za uporabo takšnih zdravil. Znotraj ustanove mora biti registriran zdravnik, ki je pooblaščen za predpisovanje nerutinsko pripravljenih zdravil za napredno zdravljenje. Preden zdravnik predpiše terapijo, mora uporabo potrditi strokovni zdravstveni konzilij. Sistem ima tako več varovalk, hkrati pa zagotavlja sledljivost, varnost, kakovost in odgovornost na vsakem koraku.

Gabrijel Blatnik: Zelo pomembno je sodelovanje vseh treh enot, ustanove za tkiva in celice, kjer se zdravilo proizvede, ter donorskega centra in uporabnika, kjer potekata kontrolirani odvzem tkiv in celic oz. aplikacija zdravila. Vse enote morajo delovati skladno z zakonodajo in imeti odobritev JAZMP-ja. Njihove vloge so natančno opredeljene v pogodbi, ki jo sklenejo. Donorski center, ki je lahko hkrati tudi uporabnik, vodi izbor bolnika/donorja, opravi klinične in laboratorijske presejalne teste, pridobi informirano soglasje, izvede kontrolirani odvzem tkiv in celic ter obvezna testiranja (mikrobiološka, serološka ipd.). Od izbora in testiranj do dokumentacije, obveščanja in postopkov ob odstopanjih – vse je del strogo reguliranega procesa. Zdravilo se proizvede v ustanovi za tkiva in celice, vendar pa kakovost, varnost in učinkovitost celičnih zdravil zagotavlja prav usklajeno delovanje vseh treh enot v verigi.

Katere kriterije morajo izpolnjevati bolniki, da bodo upravičeni do tega zdravila?

H. Chowdhury: Poleg osnovne diagnoze bolezni so za uporabo vsakega naprednega zdravila že v naprej natančno opredeljeni kriteriji – komu je zdravilo namenjeno: klinični stadij bolezni, zaporedje drugih zdravljenj, ustrezno delovanje organov itn., in pri katerih bolnikih se njegovi uporabi raje izognemo – tukaj gre predvsem za bolnike, ki imajo še kakšne druge bolezni, predvsem avtoimunske, alergije, preobčutljivosti in tiste z zelo oslabljenim imunskim sistemom. Končno presojo primernosti opravi zdravnik, ki na podlagi teh meril odobri zdravljenje.

Koliko stane zdravilo?

H. Chowdhury: Glede na vse povedano do zdaj, in sicer, da gre za novo skupino zdravil, ki so živa zdravila, katerih priprava praviloma poteka ročno s strani visoko usposobljenega strokovnega osebja in za katera je treba izpolnjevati vse predpise in standarde kot za običajna tradicionalna zdravila, s tem, da je takšne standarde precej dražje doseči, je odgovor jasen: zdravilo je drago. Dobra novica je, da se takšno zdravilo aplicira le v okviru ene terapije, ki obsega 3-4 odmerke zdravila, kar pomeni, da nam zdravila ni treba prejemati nekaj let ali celo doživljenjsko. Morda se boste spomnili, da smo v Sloveniji že večkrat zbirali sredstva za genska zdravila za zdravljenje otrok z redkimi genskimi boleznimi in vedno je šlo za nekajmilijonske zneske. Ta zdravila prav tako spadajo v skupino zdravil za napredno zdravljenje. Naše zdravilo k sreči ni tako drago, saj spada med manj draga, somatska celična zdravila in eno takih, ki je pred leti, leta 2012, bilo odobreno v Evropi in namenjeno raku prostate, je takrat stalo približno 120.000 evrov. Proizvajalec je po dveh letih zdravilo umaknil z evropskega trga, predvsem zato, ker se finančno ni izšlo. Za naše zdravilo bi lahko rekli, da je naslednja generacija tega zdravila: narejeno z elektrofuzijo, personalizirano, popolnoma avtologno, cilja na bistveno več tarč na tumorju, z bistveno manj in blažjimi neželenimi učinki – ali z eno besedo – boljše. Cena trenutno še ni določena, se pa trudimo, da bi bila nižja od omenjene.

Ali se lahko tovrstno zdravljenje z imunohibridomi uvede tudi pri zdravljenju drugih oblik raka?

H. Chowdhury: Mehanizem, s katerim imunohibridomi odstranjujejo rakave celice v telesu, je enak za vse solidne tumorje, zato je takšno zdravljenje možno uporabiti tudi na drugih vrstah rakavih obolenj. Za krvne rake je tak način zdravljenja manj uspešen. Ne glede na to pa je za vsako obliko raka treba posebej izvesti klinično preizkušanje, ki pokaže, da je zdravilo varno, učinkovito in kakovostno, preden je na voljo v klinični praksi. Tako smo v lanskem letu na Agencijo za zdravila oddali vlogo za novo klinično študijo, ki bo obravnavala bolnike s trojno negativnim rakom dojke. Princip priprave zdravila bo ostal praktično enak, le da bomo jemali tumorsko tkivo iz raka dojke in zdravilo dajali bolnikom oz. pretežno bolnicam na enak način – podkožno. V tej študiji bomo sodelovali z Onkološkim inštitutom v Ljubljani in kot do zdaj tudi z Zavodom za transfuzijsko medicino. Torej pomikamo se naprej, upamo, da se bodo uspehi pokazali tudi v prihajajoči študiji, o čemer bomo poročali čez nekaj let.

Gabrijel Blatnik: Ključni pogoj za uporabo tega pristopa je prisotnost dovolj velike tumorske mase, iz katere lahko izoliramo tumorske celice, ter imunogenost tumorja – to pomeni, da tumorske celice izražajo antigene, torej dele molekul, ki se dovolj razlikujejo od zdravih celic in omogočajo, da jih imunski sistem učinkovito prepozna in napade.

V zadnjih 20 letih je znanost zelo napredovala. Kje smo mi s temi dosežki v primerjavi z drugimi?

Gabrijel Blatnik: Slovenski raziskovalni in razvojni program na področju zdravil za napredno zdravljenje je po znanstveni kakovosti in metodologiji primerljiv z najboljšimi praksami v tujini, kar potrjujejo številne mednarodne publikacije v znanstvenih revijah z visokim faktorjem vpliva. Vendar pa je v laboratorijih, ki pripravljajo zdravila za napredno zdravljenje ključna tudi ekonomska in operativna vzdržnost. Proizvodnja je kapitalsko intenzivna: zahteva visoko specializirano ekipo, uporabo rastnih faktorjev in drugih kritičnih reagentov ter infrastrukturo, ki ustreza standardom biomedicinske varnosti. V mednarodnem prostoru je običajen model prenosa tehnologije v industrijo, medtem ko smo mi večino razvoja financirali z raziskovalnimi projekti in javnimi razpisi, kar je zahtevalo dolgoročno načrtovanje in natančno prioritizacijo razvojnih korakov.

Naš neposredni prispevek je bil dvojni, po eni strani znanstveni – postavili smo validirane postopke za pripravo personaliziranih celičnih zdravil, ki smo jih pripravili z elektrofuzijo dveh različnih vrst celic, ter sistemski – soustvarjali smo regulatorni okvir in prakso, ki omogoča bolnišnično uporabo nerutinsko pripravljenih naprednih zdravil. S tem smo vzpostavili temelje, da se tehnologija lahko nadalje razvija in varno implementira v klinično okolje.

H. Chowdhury: Če povzamem: po znanstveni in tehnološki ravni smo konkurenčni mednarodni skupnosti; največji izziv ostaja trajnostno financiranje in povečanje proizvodnje, kar je pri naprednih terapijah običajno reševano skozi partnerstva z industrijo. Zato vidimo prihodnost v povezovanju s farmacevtskimi družbami in kliničnimi centri ter v nadaljnjem vlaganju v klinična preizkušanja, ki bodo omogočila širšo dostopnost terapij bolnikom.

Ocenjujemo, da približno tretjina cene takšnega zdravila predstavlja ravno to, da je treba zdravilo izdelati po smernicah dobre proizvodne prakse, ki veljajo za zdravila za napredno zdravljenje. Principi takšne proizvodnje so enaki kot pri tradicionalnih zdravilih, dokazovanje kakovosti, varnosti in učinkovitosti je pa običajno precej dražje in dolgotrajnejše. Naše zdravilo je nastalo v akademski, raziskovalni sferi, za nas je bil eden večjih izzivov, kako financirati projekt. V obdobju 20 let smo projekt financirali prek različnih raziskovalnih projektov, vsako leto smo se borili za finančna sredstva v okviru raziskav, s katerimi se ukvarja laboratorij. Danes se v Sloveniji močno razvija področje zdravil za napredno zdravljenje in s ponosom ugotavljam, da smo sooblikovali začetke te poti. Kar nekaj laboratorijev se že ukvarja z razvojem zdravil za napredno zdravljenje, nekateri sodelujejo s tujimi raziskovalnimi centri, a mislim, da bomo doma kmalu dosegli vse potrebne kapacitete, saj je bil v teh letih na fakultetah s področja bioznanosti uveden kurikulum na temo zdravil za napredno zdravljenje, njihovih proizvodnih procesov, kontrole kakovosti in kliničnih preskušanj. Tako s hitrim posodabljanjem učnih programov opremljamo nove generacije s potrebnim znanjem, da bodo pripravljeni na izzive, ko bodo vstopili na trg dela.

Kakšen je občutek, ko ste po 20 letih prejeli to nagrado, predvsem pa, ko spremljate, da je vaše raziskovanje prišlo do faze, ko bo dejansko zdravilo pomagalo bolnikom?

Gabrijel Blatnik: Prejeti nagrado po skoraj 20 letih dela je izjemno priznanje, a še boljši občutek je videti, da raziskave prehajajo v fazo, ko bodo dejansko pomagale bolnikom. To je bil naš cilj od začetka – povezati temeljno znanost s klinično prakso. Ko pogledam nazaj, se zavedam, kako zahtevna je bila pot: začeli smo v času, ko je bilo na voljo le nekaj zdravil za napredno zdravljenje, danes jih je okoli dvajset. Dejstvo, da smo s slovenskim znanjem in vztrajnostjo prispevali k temu napredku, je zame osebno največja nagrada. Občutek je mešanica ponosa, hvaležnosti in odgovornosti, da se nadaljuje razvoj in omogoči dostop do teh terapij čim več bolnikom.

H. Chowdhury: Občutki ob prejemu Puhove nagrade so takšni, kot jih verjetno doživljajo tudi drugi, ki prejmejo visoko priznanje: dvigne ti samozavest, je oprijemljivo priznanje za trud in dosežke in krepi prepričanje, da je bilo opravljeno delo vredno in da prinaša spremembe. Za nagrado se iskreno zahvaljujem, sem zelo počaščena in mi veliko pomeni. Bi pa tudi brez nje enako vestno delala naprej, saj sem ves čas prepričana, da delam za dobro bolnikov (seveda tudi za plačo ;).

In res so naše raziskave prišle do faze, ko bo zdravilo lahko pomagalo bolnikom, a tukaj bi poudarila, da je pri odločanju, ali bo neko zdravilo prišlo do uporabe ali ne, dejavna celotna družba. Naša ekipa je s tem, ko smo izvedli klinično preizkušanje in dokazali, da je zdravilo varno, učinkovito in kakovostno, dosegla svoj raziskovalni cilj. Da pa zdravilo potem pride do bolnikov, ni odvisno samo od nas, ampak ga morajo biti pripravljeni sprejeti še vsi drugi deležniki: regulatorni organi, zdravstvene zavarovalnice, klinični centri, zdravstvene ustanove, združenja pacientov itn. Tako smo kot družba vsi odgovorni, da zdravilo pride do ljudi, do uporabnikov, in želela bi si, da se te odgovornosti vsi bolje zavedamo.