V Muzeju in galeriji Muza na Čopovi ulici v Ljubljani posebna razstava razkriva, da so hranilniki veliko več kot le "manjša zaprta posoda z režo, skozi katero se spušča denar, namenjen za hranjenje", kot to pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Kot so povedali v oddaji Dobro jutro, so ti glasniki časa, na razstavi pa si je mogoče ogledati, kakšne hranilnike so uporabljali skozi zgodovino.

Ti so se prvič pojavili takrat, ko so izumili denar v obliki kovancev. Po besedah kustosinje Urške Purg so se prvi hranilniki na slovenskem ozemlju pojavili že v čas Rimljanov – najstarejša tovrstna hranilnika, ki sta tudi razstavljena, izvirata iz takratne Emone in Poetovione, ki ju danes poznamo kot Ljubljano in Ptuj.

Varuhe premoženja so najpogosteje napolnili z denarjem, ki ga niso nemudoma potrebovali, in ga nato zazidali v stene ali tla – če se je kar koli zgodilo, so imeli tako rezerve. Čeprav so bili hranilniki sprva narejeni iz gline in jih je lastnik moral za to, da se je dokopal do spravljenega denarja, razbiti, so pozneje začeli izdelovati kovinske.

Na začetku 20. stoletja je bilo varuhe denarja težko dobiti, na voljo so bili le v hranilnicah. Bili so stilizirani in enotni, vsaka banka je dobila svoj naziv, ki je bil viden na ploščici. Ključ do hranilnika so obdržali v hranilnici, posameznik si ga je tako le izposodil. Sprva so bila imena hranilnic le v nemškem jeziku, nato pa so tega nadomestile slovenske besede. "Vidno je bilo prebujanje slovenskega naroda," je povedala Urška Purg.

Razstavo so popestrili tudi s hranilniki iz tujine

Od 60. let prejšnjega stoletja je kovino nadomestila plastika. V tistem obdobju so začeli izdelovati hranilnike raznolikih oblik – vsaka banka je imela svojo maskoto. Marsikdo se lahko spominja, kako je v otroštvu svoje prihranke skrbno spravljal v pikapolonico, medvedke, viteze, ježke, globuse, hruške, delfine in zmaje. Temu, da se že najmlajše uči varčevanja in pametnega ravnanja z denarjem, so na Slovenskem pozornost sicer začeli posvečati že po letu 1907.

Razstavo so popestrili tudi s hranilniki iz tujine. Za obiskovalce naj bi bil po mnenju Urške Purg najzanimivejši tisti iz Tajvana – naprava, podobna avtomatom v igralnicah, se zažene le, ko uporabnik vstavi kovanec in potegne ročico.

Za najbolj arhetipsko obliko hranilnika velja prašiček. Že v srednjem veku je ta veljal kot simbol sreče, v 13. stoletju so začeli izdelovati tovrstne glinene hranilnike. To se je s preseljevanjem preneslo tudi v ZDA, kjer se je pujsek kot hranilnik še dodatno populariziral.

Razstava je na ogled do 8. februarja.