Projekt se je začel z vprašanjem ene izmed mam, učiteljice Lilian Gluck, ki se je leta 2017 spoprijela z izzivom, kaj storiti z vsemi igračami, ki so jih njeni potomci prerastli. Jih zavreči, jih pustiti, da razpadejo, se je spraševala. Odločila se je, da ne ena ne druga možnost nista dobri. Oprala je igračke, jih popravila in podarila bolnikom v pediatrični bolnišnici v Caracasu.

Nekaj ​​mesecev pozneje je, opogumljena z odzivom, na svojem domu odprla bolnišnico za igrače kot neprofitno fundacijo, ki zbira in popravlja tudi druge igrače in izobraževalne igre.

Približno 60 prostovoljcev se zdaj srečuje najmanj dvakrat na teden. V zadnjih sedmih letih so reciklirali približno 70.000 igrač. Fundacija prejema tudi donacije iz tujine, te lahko vključujejo šolske potrebščine, plenice, čevlje, hrano in sladkarije.

Poleg obdarovanja se je oblikovala tudi skupnost. "S tem smo vsi, ki prihajamo sèm, na terapiji, terapiji podpore drug drugemu," je za AP povedala 72-letna Silvia Heiber. Štiri leta starejša upokojena učiteljica Mirna Morales je označila popravljalnico igrač kot eno najboljših izkušenj v življenju. 84-letna Maria Poleo pravi, da delo ni zapleteno, saj vse prostovoljke obvladajo šiviljska dela.

Igrače dostavljajo v bolnišnice in šole v revnih soseskah, pa tudi v domove za starejše – prejmejo jih vsi, ki potrebujejo nekaj naklonjenosti, je dejala Silvia Heiber.

Vsaka obnovljena igrača je opremljena s sporočilom, ki novega lastnika opozori na poslanstvo igrače. "Sem punčka z izkušnjami, ker sem se že igrala z drugo deklico. Ljubi me in skrbi zame in jaz bom storila enako s tabo. Ko boš velika, me daj drugemu deklici, ki me bo imela rada in se bo igrala kot ti."