V rubriki Dodatne številke gostje aktualne epizode odgovarjajo na vaša vprašanja, ki ste jih posredovali po poslušanju epizode. Prejšnji teden je bil to v epizodi 281 matematik Tomaž Pisanski, ki v nadaljevanju članka odgovarja na vaša vprašanja.

Ne vem sicer, ali je to vaše področje, ampak ali se kdaj imeli občutek, da se pouk osnovnošolske matematike premalo prilagaja življenju? Oziroma drugače: da večina učiteljev naredi premalo, da bi spodbudili učence, da bi spoznali to vedo (kot ste imeli pravzaprav vi srečo s svojo učiteljico)?
Mislim, da je poučevanje v osnovni šoli izjemno zahtevno. Žal se je moje sodelovanje z osnovno šolo končalo že pred pol stoletja. Vmes so se na tem področju zgodile velike spremembe, ki jih poznam le posredno: povečana normativnost oz. birokratizacija, pojav problema varnosti v šoli, žepni računalniki, pametni telefoni, internet, simbolno računanje ... Nekoč se učenec ni mogel naučiti osnov računanja in matematike brez učitelja, zdaj ga vzgaja pametni telefon. Namesto znanja štejejo točke. Pomembne so le tiste naloge, ki pridejo v poštev na nacionalnem preverjanju znanja ali pozneje na maturi. Učiteljici pri tako zvezanih rokah ni lahko.

Nekateri so malce pesniško prepričani, da je matematika jezik vesolja. Ali tudi vi tako mislite? Bi matematika pomagala pri morebitnem komuniciranju z drugimi civilizacijami?
Matematika je brez dvoma jezik vesolja, saj je univerzalni jezik znanosti in se manifestira v vseh naravnih pojavih. Pri vsaki komunikaciji je osnova matematika. Tako, da ni čudno, da so jo uporabili že v prvih poskusih aktivnega iskanja zunajzemeljske civilizacije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za vsakim signalom, ki nosi neko urejenost, nekaj, kar zmanjšuje entropijo, pa ga ne znamo razložiti, se lahko skriva inteligenca.

Omenjali ste, da ste kot otrok radi brali knjige. Kaj pa danes? Kaj danes radi berete (zunaj matematike)?
Žal berem bolj malo, saj visim ves čas na računalniku. Pa še pri tem berem več neleposlovja kot leposlovja, običajno povezano z ljubiteljskimi temami. Nabralo se mi je kar nekaj knjig iz grboslovja, kaligrafije, arhitekture predvsem gotskih stropov in ornamentov, zgodovine, umetnostne zgodovine ...

V prvem pogovoru sva govorila o sreči, ki ste jo potem opredelili bolj kot naključja. Mene pa zanima "klasična sreča". Kaj najbolj srečnega se je zgodilo v vašem življenju?

Najbolj nesrečen sem, kadar koga prizadenem in tega ne znam popraviti. Biti poročen več kot pol stoletja in se vse življenje ukvarjati s tistim, kar mi je najdražje, pa je sreča na dolgi rok. Na jesen življenje spremljati življenjsko pot otrok in vnučk, pa je dar, za katerega sem neskončno hvaležen.

Kako pogosto se še srečujete s kolegi iz skupine Laar Getny?
Klub Laar Getny je bil klub mladih matematikov. Zgornja meja za članstvo je bila postavljena tako kot pri Bourbakiju na 50 let. Seveda je klub razpadel veliko, preden je kdor koli od ustanoviteljev dosegel to starostno mejo. In smo se raztepli po svetu. Z nekaterimi sem ostal povezan vse življenje. Tako npr. z Vladimirjem Batageljem končujeva akademsko kariero na podoben način. Z nekaterimi sem v občasnih stikih z daljšimi prekinitvami predvsem po elektronski pošti, z drugimi se žal ne srečujem več.

In ali je danes med mladimi matematiki tudi kakšna podobna pobuda oziroma skupina, kot je bila vaša Laar Getny?
Dandanes so razmere popolnoma drugačne od tistih pred pol stoletja. Takrat je v Sloveniji obstajala ena sama univerza, en sam študij matematike, eno samo društvo matematikov, fizikov in astronomov in en sam inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko. V socializmu organizirati klub zunaj vseh takratnih okvirov je bil pravi izziv. Zrasle pa so generacije izvrstnih diskretnih matematikov, ki so se šolali v tujini, npr. Dragan Marušič, Marko Petkovšek, Andrej Bauer, Matjaž Konvalinka in še kdo. Želim si, da bi se v današnji generaciji odvisnikov od pametnih telefonov in umetne inteligence organizirala skupina mladih, ki bi zahtevala spremembe in ponudila alternative.

Omenjali ste Vego in Laha. Je še kak tretji matematik, ki ga javnost premalo pozna, pa bi ga bilo vredno omeniti?
Zgodovina me zanima tudi širše, predvsem krajevna zgodovina in pa rodbinska zgodovina. Tako sem na primer pri raziskovanju gradnje svoje rojstne hiše naletel na izredno zanimivega in malo znanega arhitekta Ivana Zupana, ki ga proučujem s pomočjo strokovnjakov. Motiva za moje zanimanje za zgodovinsko in zgodovinske osebnosti sta predvsem dva: iztrgati pozabi spomina nekatera zgodovinska dejstva in na podlagi dokumentov rušiti stereotipe. Zdaj npr. pišem serijo člankov za Obzornik za matematiko in fiziko, v kateri opisujem začetke in razvoj diskretne in računalniške matematike pri nas.

Celotni pogovor