Druga svetovna vojna je ob neznanskem gmotnem opustošenju za sabo pustila tudi več kot 60 milijonov mrtvih. Na Slovenskem je edini sistematični popis žrtev, umrlih med vojno, po njej in zaradi njenih posledic, zbral Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije (INZ) in pokazal je, da je umrlo več kot 100.000 ljudi. 6000 od teh je bilo mladoletnih.

"Nedvomno izgube mladih življenj pomenijo najbolj tragično in nepopravljivo posledico druge svetovne vojne. Na Slovenskem je vojna prinesla 6,7-odstotno izgubo vsega prebivalstva, od tega je bilo šest odstotkov mladoletnih," pojasnjuje zgodovinarka z INZ-ja Marta Rendla.

Ob mladoletnikih, ki konca vojne niso dočakali, so bili žrtve tudi vsi drugi otroci in mladostniki, ki se jim je življenje popolnoma spremenilo, vojni čas jim je odvzel otroštvo, brezskrbnost in občutek varnosti. Tudi danes preštevilne otroške oči doživljajo strahote vojne, zato ob dnevu upora proti okupatorju izpostavljamo zgodbe preživelih, zadnje generacije, ki se še spominja dogodkov iz časa okupacije slovenskega ozemlja.

Vse štiri okupatorske države – Nemčija, Italija, Madžarska in Neodvisna država Hrvaška –, ki so si po napadu na Jugoslavijo razdelile ozemlje današnje Slovenije, so že kmalu po zasedbi izvedle aneksijo – zasedena ozemlja priključijo svojim državam. Zato so spomini posameznikov, ki so živeli pod različnimi režimi, seveda različni, a vsem so skupni strah pred negotovim vsakdanjikom, pogostokrat občutje lakote, predvsem pa korenito spreminjanje sveta, kot so ga poznali do takrat.

Pred meseci je pri Založbi Sophia v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino izšel zbornik revije Borec z naslovom Spomini še živijo. V njem so zbrani spomini preživelih, ki so bili med vojno otroci ali mladostniki. Gre za uresničitev ideje stanovalk Doma starejših občanov Fužine, ki so ob kramljanju ob kavi ugotovile, kako različne spomine na to strahotno obdobje nosijo v sebi in da bi jih morda bilo vredno zbrati.

"Našo ekipo je od začetka projekta spremljala misel, da je naša generacija zadnja, ki je grozote okupacije doživela sama," pojasni Vida Milošević Arnold. Zato so zgodbe zapisali in jih objavili kot zbornik Spomini še živijo. K sodelovanju so pritegnili 33 stanovalk in stanovalcev Doma starejših občanov Fužine.

Zgodbe, ki jih popisujejo, so spomini otrok, gre za subjektivna, a avtentična doživetja. "Seveda smo bili kot otroci bolj opazovalci, ne akterji dogajanja, vendar smo dogodke v tistem času vsrkali vase z vsemi čutili, z vidom, sluhom, vohom in tipom. Najpomembnejša pa so bila naša čustva, ki so bila v različnih tveganih situacijah zelo burna, med njimi je prevladoval strah. Zaradi vsega tega so se nam ti dogodki močno vtisnili v spomin in pustili pečat," v uvodu zapiše urednica in motor projekta Vida Milošević Arnold.

Svojih otrok in vnukov v letih po vojni s temi spomini praviloma niso seznanjali, kot pravi Vida Milošević Arnold, jih niso želeli obremenjevati v upanju, da se kaj takega na bo nikoli več ponovilo. "Vendar pa aktualno dogajanje kaže na to, da nimamo nobenih zagotovil, da bi bilo našim zanamcem vse to prihranjeno."

Otroška psihiatrinja in humanitarka ter dolgoletna predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos, ki je tudi sama kot otrok zelo močno doživela dogajanje 2. svetovne vojne, v svojem življenju pa nato pomagala otrokom z različnih kriznih žarišč, tudi iz Gaze, je na predstavitvi zbornika na Inštitutu za novejšo zgodovino poudarila, da so zgodovinska besedila pogosto napisani na ravni posplošitve in abstrakcije, izgubita pa se človek in njegovo občutje. "Tudi sama sem partizansko in judovsko dete in včasih me je prav sram, kako smo porinili v ozadje vse te spomine in to, da je v resnici šlo za vojno za domovino proti okupatorju."

Sociologinja Mojca Urek, ki raziskuje področja narativnih pristopov v socialnem delu in je ena od uvodničark v zborniku, je na predstavitvi prav tako poudarila, da se ji zdi govoriti o drugi svetovni vojni skozi oči otrok zelo nujno, saj prevladujoče pripovedi o vojnah postavljajo v ospredje velike zgodbe, kot so zgodovinske krivice, boji za ozemlje, vojne strategije, junaštva, in pogosto prikrijejo resničnost, kaj v resnici pomeni vojna za ljudi, še posebej za otroke: "Uničenje otroške sobe, nenadne izgube tistih, ki so te varovali in si bil nanje navezan, gotovosti, ki si jih imel, življenje s strahom, brez vsakdanjih samoumevnosti, ki jih vzpostavlja mir."

Tudi Anica Mikuš Kos je izpostavila, da otroka hudo prizadenejo izgube, ki jih povzroča vojna. "Pomembna je tudi izguba zaupanja v odrasle in njihovo sposobnost zaščititi otroka, pri nekaterih izguba upanja in predanost zli usodi. Vojna izkušnja sooblikuje otrokov pogled na svet, na soljudi, na prihodnost."

To se iz zgodb, objavljenih v zborniku Spomini še živijo, dobro začuti:

Jože Kroprivšek
Vojna se je začela na cvetno nedeljo, ko smo običajno butare nesli k maši, takrat jih pa nismo. Kar čutili smo, da je nekaj narobe. Smo pa tudi poslušali bombardiranje, kako je sekalo, iz Beograda se je slišalo celo pri nas. Malo nas je bilo seveda strah, ampak nismo vedeli, kaj se dogaja. Ko bi pa vedeli, kaj nas čaka, bi se še bolj bali. Mama in vsi otroci smo vojno preživeli, očeta partizana pa so ujeli in ustrelili kot talca. Tudi mama je že stala v vrsti za streljanje, a se je po naključju rešila. Med vojno so se dogajale čudne in težke stvari. Bili smo v večnem strahu. Tista štiri leta so bila čisto izgubljena in so tekla nekam v prazno. Pa mladost mi je bila odvzeta.

Milena Jeraj
Prišli so italijanski vojaki s puškami na ramah, nekatere šole so zasedli vojaki, pouka ni bilo. Veliki plakati po stenah so nas obveščali, da sta Ljubljana in Primorska priključeni k Italiji in da bo osnovana nova slovenska vlada. Sledili so prvi ukrepi. Zaseženi so bili radijski aparati in vsa prevozna sredstva, tudi kolesa. Uvedli so policijsko uro, dinarje so zamenjali za lire, trgovine so bile prazne in dobili smo živilske karte. Kmetica iz Šentvida, ki nam je vsako jutro prinašala mleko, ni več prihajala, ker je bila njena vas po novem že v Nemčiji in je čez mejo niso pustili.

Jože Božič
Spomladi leta 1943 so prišli Italijani. V našo vas so najprej prišli partizani. Potem so jih Italijani pregnali, prišli so iz smeri Novega mesta ter Šentjerneja in streljali s topništvom. Granate so padale tudi okrog naše hiše. Takrat je bil oče še živ in je rekel, da se moramo skriti, da bomo vsi na kupu; če bomo mrtvi, da bomo vsi mrtvi, da ne bo kakšen revež ostal sam. Zatekli smo se v sušilnico za sadje, tam notri smo sedeli. Potem so pa granate padale. Ko je streljanje prenehalo, je šel oče pogledat, koliko škode je nastalo. Zvečer, ko se je vračal domov, to je bilo 500 metrov od hiše, so ga pokosili z mitraljezom in je padel 300 metrov od hiše. Potem pa pride soseda in pravi mami: Francelj je mrtev. Odšli smo ponj in ga pripeljali domov, bil je ves prestreljen. Imeli smo ga kar v sobi. In spet se je začelo streljanje.

Milena Weber
Žalostnih zgodb je bilo pa preveč, da bi jih vse obujala. Na primer, da je brat v partizanih padel, da je bila mama zaprta, očeta pa so hoteli kar v hiši ustreliti. Takrat so prišli k nam domobranci, da bi očeta likvidirali. Eden izmed njih se je pa postavil za očeta. Rekel je, da je oče kot živinozdravnik velikokrat našim ljudem pomagal. Če je videl, da je revščina pri hiši, je vse naredil brezplačno. Tako so ga pustili, on je pa tudi rekel, da z njimi ne gre: "Če me mislite ustreliti, me dajte kar tukaj. Imam dva otroka, pa 80 let staro taščo in sam nič ne znam. Žene ni, zdaj boste pa še mene, potem me dajte tu, da bodo vedeli, zakaj ne skrbim zanje."

Lojzka Jakše
Prvi dogodek, ki se ga spominjam iz tistega časa, je smrt lepega mladega dekleta iz sosednje hiše. Nekega večera so jo poklicali k oknu, nekdo je vztrajno trkal. Ne vem, ali so bili partizani ali domobranci. Samo strel sem slišala. K oknu so jo poklicali in na mestu ustrelili. To je bil prvi dogodek, ki me je res v živo prizadel že kot petletnega otroka.

Erna Karun
Najbolj se spominjam lakote. Glede na to, da smo živeli na bone in jih dobili samo toliko, kolikor je bilo članov v družini, velikokrat pa hranili najmanj še enega ranjenca, smo bili velikokrat lačni. Ograja iz bodeče žice je bila od naše hiše oddaljena le približno 15 metrov, zato sem splezala čez, da sem prišla na drugo stran, v stare Jarše, kjer je bilo kmečko zaledje. Šla sem do kmetov po vsaj nekaj hrane, mleka, kolerabe, krompirja, korenja. Ko sem se nekega dne vračala domov in splezala čez ograjo, sem ravno pravi čas skočila dol, sicer bi me zadela krogla. Na jarški cesti je bila namreč opazovalnica s stražarji. Skrila sem se na njivi, med žito, domov si pa nisem upala, ker sem se bala, da mi bodo sledili. Tako sem šla čisto naokrog, da sem izbrisala sled.

Angelca Butenko
Prvi dogodek, ki se ga spominjam, je padec nemškega letala. Z bratcem Jožetom, dvojčkom, sva bila z mamo na njivi. Mama je okopavala krompir, midva pa sva se ob gozdu igrala. Nenadoma se je nad nami pojavilo letalo, ki je strašno rohnelo in se v krogih spuščalo k tlom. Mama je začela vpiti, naj tečemo v gozd, da nas ne ubije. Letalo se je zrušilo nedaleč stran od nas na pašnik, pilotu se je uspelo rešiti. Vaščani so ga kmalu obkrožili in ga odpeljali. Kaj je bilo potem z njim, ne vem, vem pa, da nas je več otrok dobilo obleke, narejene iz padalskega platna.

Mina Sitar
Naša hiša je bila v bližini železniške postaje, zato so bombe pogosto padale blizu. Poleg taborišča, ki so ga zgradili tik nad progo, ki je povezovala Celovec z Mariborom, je bila posebna kuhinja za osebje, za paznike. Tam so gojili zajce in kunce, in če sem le mogla, sem si jih ogledovala. Nekega dne se je oglasil bombni alarm, vsi so se poskrili, jaz pa sem še naprej veselo božala zajčke skozi rešetke. Teta je pritekla pome, a v njenem teku je bilo nekaj čudnega. Nenehno se je metala po tleh in ostajala nekaj časa negibna, nato se je spet dvignila in pretekla nekaj korakov ter se ponovno vrgla na tla. Nekako je prišla do mene, me zgrabila in ta čudni tek se je nato nadaljeval proti domu. Tedaj sem opazila, da stoji ob hiši dedek, napol skrit v velikem bezgovem grmu, in vpije teti: "Dol, na tla!" In nato spet: "Hitro, zdaj je varno, teci!"

Angelca Vrbnjak
Moj najtežji spomin iz časa vojne je, da smo morali govoriti nemško. Ne v šoli in ne po poti nas niso smeli ujeti, da smo govorili slovensko. Nemci so nam vsem otrokom zelo prepričljivo govorili: "Das is unser Land", to je naša dežela in tukaj se govori samo nemški jezik. Namenoma smo hodili v šolo po daljši poti, tri kilometre po gozdu, da smo lahko med sabo govorili slovensko.

Ivanka Jelenko
Nasilje se je stopnjevalo. Nemci so zapirali in mučili vedno več ljudi. Med njimi je bil tudi znanec iz sosednje vasi, ki ni zdržal hudega trpljenja in je poleg mojega očeta izdal še nekaj sokrajanov. Očeta so odpeljali v zapor v Trbovlje in nato v zloglasni Stari pisker v Celje. V zaporu, pod strogim nadzorom, ga je mama lahko nekajkrat obiskala. V okrvavljenih oblačilih nam je pustil tudi kakšno sporočilo. Nekoč je napisal: "Trpim kot Kristus na križu, a izdal ne bom nikogar." Iz zapora v Celju je bil prepeljan v Maribor in nato zjutraj 4. novembra 1942 ustreljen kot talec. Dopoldne tistega dne so naju z mamo aretirali. (…) Zaprte smo bile v taboriščih v mestu Bamberg in pozneje v mestu Coburg na Bavarskem. Takrat sem bila stara 12 let, dovolj, da sem morala s starejšimi na delo v tovarno na drugem koncu mesta, kjer so izdelovali dele za vojaška letala. (…) V težkih delovnih in nastanitvenih razmerah, bolezni in pomanjkanju smo vendarle pričakale konec vojne. Po težkih letih v Nemčiji, težki poti nazaj in še težjih spominih na ustreljenega očeta so nas pričakali skoraj prazni prostori. Veliko tolažbe in tudi veselja nam je dal naš Murko, naš veliki muc. Po treh letih nas je spoznal, prišel v stanovanje in ostal z nami.

Boža Uravić
Nekega lepega sončnega dne, 9. 5. 1945, pa je zasijala zlata svoboda. Tudi nam otrokom se je odvalil kamen od srca.
Z mamo sva se ozirali, ali bova kje zagledali brata Draga in Branka. Mama je rekla: Pojdiva domov, morda nas čakata doma. Prišli sva domov, a ju ni bilo. Kuhalo se takrat sploh ni, ker smo bili siti od veselja in pričakovanja. Mama je rekla: Morda sta se kje zadržala, pa bosta prišla jutri. Vsi smo ju čakali. Ata je od njunih prijateljev že prej izvedel, da sta padla, a nama ni upal povedati. Vedel je, da nama bo zelo hudo. Hudo je bilo tudi njemu, ko je sam skrival to bolečino mesec dni, šele potem nama je povedal. Mama je doživela tak šok, da je skoraj mesec dni ležala nepokretna. Sama sem tavala naokoli po Mostah. Ata je tiho trpel. Ne morem povedati, kako smo vsi trije trpeli. A nismo bili edini, v naši takratni domovini so ljudje umirali za svobodo, eni v partizanih, drugi po taboriščih.

Po besedah Mojce Urek je ta zbornik predvsem pomemben opomnik, kako vojno doživljajo otroci, pozabljeni med velikimi stvarmi in skrbmi odraslih, ter da so zgodbe in spomini most med preteklostjo in sedanjostjo.

"Te zgodbe so pomembne, ne samo zaradi tega, ker se hočemo zavarovati pred naraščajočim fašizmom, nacizmom in vsem, kar se dogaja, ampak tudi zato, ker želimo ustvarjati, ohranjati dobro, ker to je edini trajnostni kapital, ki ga imamo proti zlu, ki ga ne moremo odpraviti," je sklenila Anica Mikuš Kos.