Dostop do družbenih omrežij, kot so TikTok, Snapchat, YouTube in Instagram, bo morda v Sloveniji starostno omejen. Vlada pripravlja ustrezno zakonodajo, in sicer po zgledu nekaterih drugih držav. Avstralija je uporabo družbenih omrežij za mlajše od 16 let že prepovedala, podobno zakonodajo prav zdaj sprejemajo v Franciji. Lanska avstralska raziskava je pokazala, da družbena omrežja uporablja 96 odstotkov otrok med 10. in 15. letom stárosti.

O tem je v oddaji Odmevi govoril klinični psiholog Tristan Rigler. Z njim se je pogovarjala Manica Ambrožič Janežič.

Vlada razmišlja o omejitvi družbenih omrežij za mlajše od 15 let. Je to predlog, ki ga podpirate ali ne?

Mislim, da je smiselno omejiti določene vidike družbenih omrežij, saj vemo, da mladostniki in otroci niso vešči v tem, in če smo iskreni, je to tako nova tehnologija, da tudi odrasli ne vemo prav dobro, v katero smer gre. Če pa govoriva o prepovedi, sem proti. Če se spomnimo zgodovinskih izkušenj, kot je bila na primer ameriška prohibicija alkohola, potem vemo, da je tisto, kar je prepovedano, še privlačnejše. Razvije se lahko kriminalno ozadje, ki se začne dogajati mimo vlade in mimo politike. Bojim, da bi se to znalo zgoditi prav med otroki in mladostniki.

V postopku sprejemanja podobnega zakona je tudi Francija. Naši otroci manj berejo, manj se gibljejo, manj spijo in bolj se primerjajo drug z drugim. To je bilo slišati v francoskem parlamentu. Pa so za to res kriva samo družbena omrežja?

Mislim, da niso kriva izključno družbena omrežja. To so dokaj običajne adolescentske lastnosti. Je pa res, da družbena omrežja te stvari stopnjujejo in pospešujejo ter postavljajo to v povsem novo obliko in platformo. Zato je smiselno te stvari omejiti in preoblikovati.

96 odstotkov otrok v Avstraliji – lani je bila izvedena ta raziskava – med 10. in 15. letom je na družbenih omrežjih. 96 odstotkov se sliši zelo veliko. Se vam zdi, da je odstotek primerljiv s Slovenijo?

Težko je to reči, meni ni znano, da bi imeli kakšno statistiko oziroma raziskavo.

Po vaših izkušnjah?

Po mojih izkušnjah bi rekel, da ni tako hudo. Mislim, da je Slovenija dokaj konservativna glede tega in da starši pri nas še vedno zelo pazijo, da niso otroci prehitro izpostavljeni digitalnim vsebinam. Poznamo seveda izjeme, ampak če bi pa primerjal s tujino, mislim, da je tam uporaba družbenih omrežij med mladostniki veliko bolj razširjena.

Ali sploh obstaja učinkovit način, s katerim bi preprečili, da bi otroci do 15. leta dostopali do družbenih omrežij? Priznajmo si, da danes na družbenih omrežjih ali na spletu 12-letniki lahko dostopajo do nasilnih, neprimernih vsebin, pornografije.

Drži. Mislim, da moramo upoštevati razvojni in dejanski vidik, da so otroci in mladostniki v tej tehnologiji skoraj vedno pred nami. To pomeni, da so, medtem ko mi govorimo in razpravljamo o teh stvareh, oni že povsem nekje drugje. In so izjemno dobri v tem, kako zaobiti vse te stvari, omejitve, ki jim jih postavljamo odrasli. Raje kot o prepovedi in omejitvi uporabe družbenih omrežij bi razmišljal o tem, da se moramo odrasli angažirati, tako da učimo otroke varne uporabe. To je seveda zelo težko, ker so mladi boljši in naprednejši v tem kot mi. Namesto da bi te stvari prepovedovali, mislim, da bi bilo bistveno bolj smiselno te stvari educirati, podajati v okvire, saj ti otroci s tem odraščajo in bodo tudi v odrasli dobi to uporabljali. Mislim, da je zelo nesmiselno – kot to ureja Avstralija –, da je stvar prepovedana do 16. leta. Po 16. letu pa se mora posameznik kar naenkrat vključiti in znati vse to uporabljati.

In se sooči z družbenimi omrežji.

Absolutno. Ker to pa je današnja realnost.

Veliko govorimo tudi o ne samo družbenih omrežjih, pač pa tudi o medvrstniških odnosih, tudi o nasilju. Kar nekaj primerov nas je šokiralo in presenetilo v zadnjih letih v Sloveniji. Kdo ima danes glavno besedo pri vzgoji otrok?

To je zelo dobro vprašanje. Morali bi jo imeti starši. Ampak v današnjem svetu vemo, da je ta odgovornost zelo razpršena. To pomeni, da se dogaja, da različno strokovno osebje in starši prelagajo odgovornost drug na drugega, zato so otroci in predvsem mladostniki prepuščeni sami sebi ali pa drug drugemu. S prepovedjo tega ne bomo rešili, saj bodo kanali za medsebojno komunikacijo med mladostniki še vedno obstajali. Bojim se, da bi s takimi prepovedmi povsem izgubili nadzor nad tem in bi bili mladi povsem prepuščeni sami sebi.

Ali ljudje, ki nismo več mladostniki, sploh lahko vemo, kakšen je njihov svet, kako lahko zares vstopamo v njihov svet in ga razumemo?

Mislim, da je to delno mogoče, ker se razvojne lastnosti adolescence niso spremenile. To je še vedno razvojno obdobje človeka in ima svoje lastnosti in zakonitosti. Oblika je druga. To pomeni, da se je z današnjo tehnologijo, sodobno tehnologijo, oblika spremenila, lastnosti so pa bolj ali manj iste.