Gost Odmevov na Televiziji Slovenija je bil nekdanji predsednik Republike Slovenije, diplomat in profesor mednarodnega prava Danilo Türk. Z njim se je pogovarjal Igor E. Bergant.

Sodite med zagovornike priznanja Palestine. Danes se je začel postopek priznanja v Sloveniji, končal naj bi se sredi junija, to je po napovedanem španskem in irskem priznanju Palestine, ki naj bi se zgodilo že 21. maja. Če se strinjate s priznanjem, ali se vam način, kako to počnemo v Sloveniji, zdi smiseln?

Priznanje je vedno akt suverene volje države, pri čemer države niso zavezane kakršni koli kolektivni pogodbi, to naredijo iz svoje suverene volje. Kako se ta suverena volja oblikuje, kakšne postopke zahteva, je stvar posamezne države.

Toda učinek bi bil večji.

Učinek bi morda bil večji, ampak Slovenija je del tega procesa in ta proces, kot je videti, ne bo tako dolg, da bi se zaradi tega vzbudil dvom, ali je Slovenija v omenjeni skupini ali ne. Ta skupina držav ni tako nepomembna. Velik del držav članic Evropske unije že priznava Palestino, poleg tega velika večina članic Združenih narodov priznava Palestino, več kot 140 držav, kar je več kot dve tretjini vseh držav, to je praktično ves svet.

Predsednik vlade je govoril o nekakšnem inovativnem pristopu, na kaj misli?

Tega ne vem, to morate vprašati predsednika vlade, ker sam ne vidim kakšne velike inovativnosti. Vidim določeno previdnost in vezavo postopka na delo parlamenta. Medtem ko bomo to spremljali, bomo videli, kako se volja slovenske države oblikuje.

Ključno vprašanje je, kako lahko slovensko priznanje Palestine pomaga trpečim ljudem v Palestini?

Mislim, da je že sama napoved priznanja resno opozorilo, da jo priznavajo tudi države, ki so bile skrajno rezervirane do vsega tega. Slovenija, odkar je bila vzpostavljena, ni zmogla energije, da bi priznala Palestino, ki je že takrat imela večinsko podporo v Organizaciji združenih narodov. To, da celo takšna država danes stopa na pot priznanja, pomeni neko politično dejanje, ki ga svet opaža, politično dejanje, ki prispeva k reševanju. Tudi sam opis tega, kako se bo priznanje zgodilo, to izkazuje. Slovenija se bo vključila v razprave tudi kot članica Varnostnega sveta ZN-a, tudi kot članica Evropske unije in verjamem, da bo vse to dalo pozitivne učinke. Prezgodaj je govoriti, kakšni bodo, ampak verjamem, da je vendarle prav, da nekako povemo, da smo za samoodločbo palestinskega naroda in podpora samoodločbi je pozitivno dejanje.

Pomisleke opozicije poznamo. Palestina naj po eni strani ne bi imela značilnosti države. Po drugi strani v Gazi – oziroma kar je v njej ostalo – kot regularna oblast vlada teroristična skupina Hamas. Mar Slovenija s priznanjem Palestine posredno v bistvu ne priznava državotvornosti neke teroristične skupine, ki jo kot tako prepoznava tudi Evropska unija?

S tem v povezavi naj povem dvoje. Palestina ima svojo upravo, ki je bila sporazumno dogovorjena z Izraelom in jo vodi Mahmud Abas (palestinski predsednik, op. a.). To je uprava Palestine oziroma palestinska administracija in ima sedež kot opazovalka v Organizaciji združenih narodov. To je Palestina, s katero se pogovarjamo. Znotraj Palestine so seveda tudi določene skupine, ki jih opisujejo kot teroristične. Ampak poglejte, to je na Bližnjem vzhodu, tam je bilo terorizma veliko. Tudi Izrael kot država je nastal ob znatnem učinku terorističnih dejanj organizacij, kot sta bila Hagana in Irgon ter še nekatere druge. Tudi trije predsedniki izraelskih vlad so bili v mladih letih, v času nastajanja Izraela, teroristi. Menahem Begin, Jicak Šamir pa tudi Šimon Peres.

Poglejmo v zgodovino. Izrael je Slovenijo priznal leta 1992, tik preden je Slovenija postala članica Združenih narodov. Zanimivo, Palestina, ki je država nečlanica oziroma opazovalka, je Slovenijo priznala šele potem. Ali v diplomatskem smislu ni smiselna neke vrste reciprociteta? Da bi v Sloveniji počakali, da Palestina postane polnopravna članica Združenih narodov, za kar potekajo pozivi?

Reciprocitete v teh temah ni, to je stvar suverene volje vsake države, ki priznanje daje. Spomnimo se priznanja Kosova in priznanja Bosne in Hercegovine, ki prav tako nista imela zagotovljenih popolnoma vseh vidikov državnosti, čeprav sta bila prebivalstvo in ozemlje znana, tako tudi v primeru Palestine. Sprejetje neke nove države v Združene narode predstavlja akt priznanja, takrat se glasuje. Palestina v tistem času še ni imela in tudi danes nima pravice glasovanja, uporabila je pač tisti trenutek, da je Slovenijo priznala. Pri čemer Slovenija, ko je nastala, torej približno eno leto pred tem, ni podaljšala oziroma obnovila priznanja, ki ga je Palestini dala Jugoslavija.

Vzhodnoevropske članice so priznale Palestino leta 1988, ko je bila v Alžiriji razglašena palestinska država. Zanimiv je primer Češkoslovaške, ki je razpadla na Češko in Slovaško, obe novi državi pa sta obnovili to priznanje. Zakaj tega nismo storili v Sloveniji in na primer na Hrvaškem? Glede na to, da smo si vedno prizadevali za to, da bi bili pravni nasledniki Jugoslavije, ki je Palestino ravno tako priznala leta 1988?

Tega natančno ne vem, ker nisem sodeloval v tistih razpravah. Domnevam pa, da smo imeli politične predsodke, da smo hoteli ugajati enim in to dokazovati tudi na tak način. A s tem nismo ničesar dosegli, ničesar dokazali, nikomur ugajali. Treba je vedeti, da Češka in Slovaška nista bili nikoli "osumljeni" nečesa nenavadnega, ker sta preprosto podaljšali tisto, kar je njuna predhodnica že sprejela. Ko državo enkrat priznate, je to dokončno. Če vaša država po tem razpade, morate na neki način povedati, da to nadaljujete. Normalno bi bilo seveda, da bi mi Palestino priznali takrat.