Spomnite se francoskega pisatelja Marcela Prousta, ki je v svojem monumentalnem delu "V iskanju izgubljenega časa" opisal prav to. Majhen piškotek "magdalenica", pomakan v lipov čaj, je nenadoma sprožil naval spominov na njegovo otroštvo v Combrayu. Ta preprosti čutni dražljaj ga je popeljal v globoko in obsežno raziskovanje spominov, ki so določali njegovo življenje.

Pri meni, in verjamem, da pri mnogih Slovencih, to gotovo ni francoski piškotek. Pri nas je to lahko vonj po dišečem kislem zelju za malico, ki se je razlegel po kuhinji, ali pa tisti edinstveni okus bogate goveje juhe, ki se je obvezno kuhala ob nedeljah in je napovedovala družinsko zbiranje. So pa to lahko tudi bolj poletni spomini – na primer opojni vonj bezga, ki me je brezglavo potegnil v spomine, ko smo celo poletje s prijatelji pohajkovali naokoli in si žejo gasili z osvežilno šabeso. Ti okusi in vonji niso le prazne kalorije; so časovni stroji, ki nas brez potovalnih kart ponesejo nazaj v brezskrbne dni otroštva, v naročje tistih, ki so nas imeli radi.

Kaj je pravzaprav ta magična sila, ki nas tako močno veže na določene jedi? Ni le dober recept, temveč spomin na varnost, pripadnost in ljubezen. Domača kuhinja ni bila le prostor, kjer se je kuhalo; bila je srce doma, kjer so se prepletale zgodbe, se reševale težave in se ustvarjali neprecenljivi spomini. Vsaka grudica moke, vsak list zelja je bil del rituala, ki je presegal zgolj pripravo obroka. Bila je lekcija o potrpežljivosti, o pomenu lokalnih sestavin in o tem, da je hrana darilo, ki ga delimo.

Moč teh spominov je še posebej opazna, ko smo daleč od doma. Sam sem to izkusil, ko sem bil po več mesecev odsoten. Že v Frankfurtu, ko sem prestopal na letalo za Ljubljano, sem poklical mamo, naj mi pripravi pražen krompir in pečenko. Moje domotožje je bilo očitno zelo vezano na okus – na to, kar predstavlja domačo hrano.

A časi se spreminjajo. Svet, v katerem živijo naši otroci, je hitrejši, digitaliziran. Včasih se zdi, da se izgublja tista tiha modrost, ki se je prenašala iz roda v rod, z okusom na okus. Mnoge avtentične sestavine so postale "nišne", nekatere "pozabljene" jedi pa poznajo le še redki. Se bodo otroci, ko odrastejo, spominjali okusa pravega domačega nedeljskega kosila ali pa bo njihova "magdalenica" le spomin na hitro hrano z dostave?

In tukaj je naša odgovornost. Naša naloga je, da gastronomsko dediščino prenesemo naprej. Ne gre za to, da otrokom zgolj predamo recept. Gre za to, da jim predamo zgodbo, občutek, smisel. Da jim pokažemo, da je hrana most med preteklostjo in prihodnostjo. Da jim damo priložnost, da ustvarijo svoje lastne "gastronomske spomine", ki jih bodo nekoč prenašali naprej. Naj bo domača kuhinja ne le spomin, ampak živa in dišeča dediščina, ki še vedno polni domove in srca naših vnukov.

Zaprite oči in pomislite na okuse, ki so vas zaznamovali. Morda je čas, da pokličete babico, mamo ali pa sami zavihate rokave in obudite "pozabljeno" jed. In če vam je mogoče ravno misel na "šabeso" obudila spomine, kot jih je meni, vam z veseljem predajam preprost recept, kako si jo pripraviti, in mogoče vam uspe navdušenje nad njo prenesti tudi na svoje otroke ali vnuke.

Bezgov sirup

- 30 dag (30 velikih cvetov) bezga
- 6 bio narezanih limon
- 20 dag citronke (najbolje pol C vitamina, pol citronke)
- 3 l prekuhane ohlajene vode
- 2,5–3 kg sladkorja

Bezeg namočiš v prevreto, sladkano, ohlajeno vodo za 36 ur, precediš skozi gazo ali krpo (najboljša je tetra tkanina – za plenice), dodaš citronko, zavreš in vroče natočiš v steklenice.