Premiera predstave Sijaj, sijaj, sončece v Lutkovnem gledališču Maribor (LGM) bo drevi ob 18. uri. Gre za zadnjo premierno predstavo v tej sezoni, namenjena pa je starejšim od treh let.

Avtorici predstave sta Brina Klampfer Merčnik in Ana Duša, ki sta v preteklosti že večkrat sodelovali. Prva je tokratno predstavo tudi režirala, druga pa je poskrbela za dramaturgijo. Likovna podoba je delo Katarine Planinc, avtor izvirne glasbe je Branko Rožman. Lutkarji predstave, ki je obogatena s slovenskimi ljudskimi pesmimi, so Metka Jurc, Rina Pleteršek in Andraž Jug.

Ljudske pesmi kličejo po skupnosti, ki v času individualizma izginja
Skozi predstavo spremljamo deklico Lizo, ki ji babica za zajtrk na mizo postavi hlebec kruha. Hlebec pa je tako lep in okrogel kot žoga, se Liza z njim igra, a ji pade na tla in se odkotali. Deklica teče za njim v žitno polje, a pot do kruha je dolga, na njej pa mlada junakinja spozna, da kruh ne pade kar sam z neba, temveč je zanj treba vse leto delati.

Režiserka je pred premiero predstave spomnila, da so bile v življenja naših prednikov vpisane nekatere drugačne vrednote od tistih, ki jih živimo danes. Zato, da so lahko jedli, so garali, marsikdaj ob suši, poplavah in podobno tudi trpeli – to pa so stvari, na katere danes v času izobilja nismo več pozorni. Ob tem po njenih besedah ljudske pesmi kličejo tudi po skupnosti, kar je po njenem še ena od vrednot, ki danes v času individualizma vse bolj izginja. "Skupinsko petje ob različnih opravilih vse bolj izginja. V naši družini smo ga ohranili izključno za božič, in to je zagotovo trenutek, ki ga imam najraje v letu," je še dodala.

S soavtorico predstave sta pazljivo izbirali otrokom znane ljudske pesmi, medtem ko se je zgodba kruha rodila tik pred zdajci. Material in ideje na to temo so se nato začeli po besedah režiserke zelo hitro rojevati. Skozi zgodbo se sprehodimo skozi tradicijo opravil preteklega časa, ki danes izginjajo, in želijo nanje opozoriti otroke.

Pomembnost zavedanja medsebojne povezanosti dela in blaginje
Četudi je predstava namenjena najmlajšim, se v njej dotaknejo tudi vprašanja lakote, ki za razviti svet pomeni nekaj povsem drugega kot za tiste dela sveta, kjer je ta problematika zelo močno prisotna. Kot je povedala Ana Duša, je bilo najpomembnejše vodilo pri ustvarjanju predstave poudarjanje vrednot, da se otroci zavedo, da sta delo in blaginja med seboj povezana. "To je pri poklicih, ki jih danes njihovi starši opravljamo, zelo težko videti. Delo na računalniku ni v ničemer podobno temu, da moraš zmlatiti pšenico ali opraviti kakšno drugo kmečko opravilo," je dejala.

V predstavi zazveni tudi dvo- ali večglasno petje
Deklici Lizi je glas posodila lutkarka in animatorka Metka Jurc, na pobudo katere so v predstavi poskrbeli za dvo- ali večglasno petje, ki ji je po lastnih besedah zelo blizu. Vsi trije nastopajoči so se po njenih besedah glasovno zelo dobro ujeli. Ob tem je kot poseben izziv navedla tudi leseno lutko, ki je dokaj toga in ne tako gibčna, kot bi si sama želela. Kot je še dodala, je bilo zato treba "poiskati njene smiselne gibe. Da je prijazna, ni pa toga ali odrezava. Potem je treba dodati še nekaj glasu, kar mi nikoli ni bila težava, zato upam, da sem jo zelo dobro oživila."