Mladi se te dni odločajo o dejavnostih, ki jih bodo v tem šolskem letu – poleg šole – uvrstili v svoje urnike. Kakšno je smiselno razmerje med dejavnostmi in prostim časom, kolikšne naj bi bile te obremenitve in kdaj je prezgodaj, da šport od rekreacije preide k tekmovalnosti? O vsem tem smo se v tokratni epizodi oddaje Ob osmih pogovarjali s športno psihologinjo Tanjo Kajtna s Fakultete za šport, ki staršem svetuje, naj skušajo otroke navdušiti za določeno dejavnost, naj se pa zanjo na koncu odloči otrok sam, ne glede na to, ali gre za šport, umetnost, jezike ...

A Kajtna opozarja, da številni starši v želji otroku omogočiti vse in razširiti spekter delovanja pretiravajo v količini dejavnosti. "Otrokom se že tako z vstopom v šolo razširi spekter delovanja in že tako ali tako se jim spremeni vse. Kar naenkrat imajo odgovornosti. Treba je poslušati otroka, ko začne sporočati, da je preveč, da je utrujen. In čeprav imamo starši včasih občutek, da so otroci polni energije, lahko utrujenost pokažejo s spremembami v razpoloženju, morda prek umikanja iz družbe, sprememb v vedenju. Takrat je treba uzavestiti, da smo morda šli predaleč. Za začetek je tako smiselno izbrati eno ali pa dve stvari, ki si jih je otrok morda že prej zaželel. Potem pa lahko dodajamo ali prihodnje leto zamenjamo dejavnosti."

Otrokom mora biti dolgčas

So primeri, ko imajo otroci z dejavnostmi zapolnjene vse popoldneve od ponedeljka do petka, na drugi strani pa so otroci, ki ne obiskujejo nobene dejavnosti. Kajtna opozarja, da so razlike med otroki lahko zelo velike, prav tako so si zelo različne tudi družine in njihovi urniki. Pri odločitvi, koliko zapolniti popoldneve, je pomembno tudi to, koliko časa si starši vzamejo za otroke. "Če imajo starši zelo polne delovnike in prihajajo pozno domov, se bo otrok več naučil, če gre v kakšen krožek oziroma ima kakšno dodatno dejavnost v šoli. Če pa starši z otroki hodijo ven, se z njimi športno udejstvujejo, si z njimi ogledajo lutkovno predstavo itd., pa bodo enake izkušnje dobili doma."

Kot dodaja, je smiselno spodbujati različne sfere in otroku pokazati, da poleg šole obstajajo še druge stvari in učenje različnih življenjskih spretnosti. "Vendar pa je prav, da ima otrok še vedno čas, da se lahko igra po svoje in da se prek tega tudi uči strukturirati svoj čas. Dandanašnje težave mladih v duševnem zdravju se velikokrat povezujejo tudi s tem, da so ob prehodu v srednjo šolo ali na fakulteto vrženi v okolje, v katerem se morajo znajti sami. In tega ne znajo, ker so jim dotlej vse zelo natančno določale zunanje institucije, krožki, šola in tako naprej." Sogovornica poudarja, da otroci potrebujejo "prazen" čas. "Ta deluje prazen samo odraslim, otroci pa v njem lahko zelo uživajo in je prav, da ga imajo, da se ideje, ki so jih dobili drugje, povežejo. Da se znanja, ki so jih pridobili, usedejo."

Zmanjkuje časa za domače naloge?

V obdobju, ko osnovne šole pospešeno uvajajo tako imenovani koncept razširjenega programa in je dejavnosti že znotraj šole vedno več, marsikateri starš potoži, da otroku v dnevu zmanjka časa za domačo nalogo. Kot pravi Kajtna, je količina nalog sicer res odvisna od šole, vendar se skozi leta najbrž ne spreminja zelo izrazito. "Če otrok začne tarnati, da mu ne uspe narediti domačih nalog, se je morda res treba vprašati, katero drugo dejavnost lahko umaknemo. Domače naloge bi morale kljub vsemu spadati med prioritete."

Kaj v primerih, ko začne otrok obiskovati neko dejavnost in nato ugotovi, da si tega ne želi? Treba je spremljati, kako pogoste in kakšne so te pritožbe. "Če otrok enkrat tarna, da je bilo na treningu grozno, ker je trener povzdignil glas in mu rekel, naj se bolj potrudi, je prav, da povprašamo, kaj se je zgodilo, vendar se ne odzovimo na prvo žogo. Če pa se otrok ves čas pritožuje, da je preutrujen, da mu je pretežko ali da se s preostalimi otroki ne razume, je čas za razmislek o tem, ali otroka umakniti iz dejavnosti." Dodaja, da se je sicer mogoče prek takšnih dejavnosti tudi zelo dobro učiti vztrajnosti. "Dober kompromis je to, da otroku rečemo: 'V tem šolskem letu si si izbral ti dve dejavnosti, vztrajaj. Po koncu šolskega leta se bomo usedli in se pogovorili; če ti dejavnost ni všeč, lahko zamenjaš.' Če pa otroku vsakič, ko se prvič pritoži, dovolimo umik, ga bomo naučili, da je življenje trgovina s sladkarijami."

Ko v sedemletnikih vidimo svetovne prvake

Če je v tujini pogost koncept, da lahko otrok v okviru športnega kluba izbira, ali bo začel rekreativno ali se bo takoj usmeril v tekmovanja, pri nas rekreativno usmerjenih športnih klubov skorajda ni ali so na voljo v omejenih športih, ugotavlja Kajtna. Če se otroci vključijo v športni klub, to najverjetneje pomeni, da bodo vključeni v tekmovalni šport. "Tekmovalni šport je lahko krasen zato, ker se prek tekmovanj naučimo marsikatere lekcije. Naučimo se, da če ne gre, treniram prihodnjič malo bolj organizirano, bo šlo bolje. Ravno tako se učimo vztrajnosti, tudi lekcija spoprijemanja s porazi je pomembna. Če klubi sledijo priporočilom stroke – in vsak šport ima zelo jasna določila, koliko je treba trenirati v nekem starostnem obdobju –, je z otroki vse v redu in je včasih tekmovalni šport celo boljši kot samo rekreativni. V nekaterih športih oziroma klubih začnejo zelo hitro povečevati število treningov, ker so potem otroci boljši, ker imajo več izkušenj. Vendar mislim, da se v zadnjem času povečuje zavest o tem, da je dober športnik lahko predvsem tisti, ki je zdrav, in s preveliko količino treninga se poveča tudi nevarnost za poškodbe. Na psihološki ravni se seveda povečuje možnost pretreniranosti, naveličanosti."

Velikokrat so k rezultatom usmerjeni tudi starši; znani so tudi primeri neprimernega vedenja na različnih tekmovanjih, kjer se zdi, da nekateri v svojih sedemletnikih že vidijo prihodnje svetovne prvake. "Vrhunski šport se po opredelitvi olimpijskega komiteja začne nekje pri 23. letu, kar pomeni, da pri sedmih letih, tudi če je otrok izjemno nadarjen in ima izjemno rad svoj šport, niti slučajno še ne smemo govoriti o vrhunskem športu. To je šport otrok in mladine, to je šport, v katerem se otroci učijo življenjskih spretnosti, gibalnih znanj, razvijajo svoj spekter vedenja, pridobivajo prijatelje ... in to je glavna funkcija športa pri otrocih, dokler trening ne začne postajati takšen, da je treba tudi veliko skrbeti za usklajevanje treninga in pouka. To je nekje ob koncu osnovne šole, ko so to neke kadetske kategorije, v srednji šoli mladinske kategorije ... Vse do tja o rezultatih ni treba kaj dosti razmišljati."

Kot pravi Kajtna, raziskave kažejo, da so otroci veseli takrat, kadar se potrudijo, ne glede na rezultat. "Razočaranja desetletnikov, ker niso bili dovolj dobri, se običajno ne pojavijo pri desetletnikih, ampak pridejo iz okolice – in velikokrat so ta okolica starši. Mislim, da je dober nasvet za starše: zaploskajte, kadar vidite, da se otrok potrudi, če se vam zdi, da bi lahko bil drugi namesto peti, ne komentirajte."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v današnji epizodi podkasta Ob osmih.