V Avstraliji je začela veljati prva celovita prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 16 let na svetu. Deset največjih tehnoloških podjetij, med njimi Meta, TikTok in YouTube, mora po novem dokazati omejevanje dostopa mlajšim uporabnikom do njihovih platform. V nasprotnem primeru jim grozijo visoke kazni, veljavne račune več milijonov mladih pa so morali izbrisati. Kaj tak ukrep pomeni, ali je to pretirano poseganje države v družinsko življenje in zakaj je obdobje do 16. leta tako občutljivo? O tem smo se v tokratni epizodi Ob osmih pogovarjali z Mihom Kramlijem, terapevtom in vodjo Centra za zdravljenje kemičnih in nekemičnih zasvojenosti v Novi Gorici.

Kramli poudarja, da se morajo države glede na vpliv novih tehnologij na možgane odzvati in biti pri tem pogumne. Avstralski ukrep po njegovem mnenju sam po sebi ni namenjen kaznovanju ali prepovedovanju, ampak postavljanju jasnih smernic v okolju, v katerem starši sami bremena ne zmorejo več. "Ko Dars ugotovi, da so na delu avtoceste redni zastoji, postavi signalizacijo in ne vpraša ne mene, ne gospe, ne vas, ali se s tem strinjamo. Dars reši problem zato, da bo promet stekel. In tako je tudi na področju nekemičnih zasvojenosti. Država mora dati znak, da je zaznala problem, ne more pa posegati v družinsko življenje." Zaveda se, da bo marsikdo to razumel kot omejevanje oziroma prepoved, sam pa to dojema bolj kot povabilo, naj posameznik oziroma družina oblikuje kulturo uporabe tehnologije. "Ne gre za to, da strašimo pred tehnologijo, gre za to, da spodbujamo odgovorno uporabo."

Številni mladi Avstralci poudarjajo prav to, da gre za omejevanje svobode komunikacije in za pokroviteljski odnos do mladih, številni napovedujejo, da se bodo znašli prek drugih družbenih omrežij ali z obvodi preverjanja identitete. Avstralski premier Anthony Albanese je ob uvedbi prepovedi mladim priporočil več gibanja, druženja in športa, kar so nekateri doživeli kot poenostavljanje težave. A Kramli meni, da je sporočilo pravilno: "Človek, ki je telesno dejaven, možgane nahrani z realnim življenjem. Če smo telesno dejavni, nas virtualni svet po vsej verjetnosti ne more zlomiti." Težava nastane takrat, ko virtualno za dalj časa, na primer za več mesecev ali pa eno leto, postane osnovna izkušnja možganov, ko je otrok ali mladostnik preveč izpostavljen vsebinam na zaslonu. Takrat realni svet začne delovati utrudljivo in zahtevno, učenje in šola pa postaneta breme. "Medtem lahko takim ljudem, ki so telesno dejavni, prepustimo novo tehnologijo in naj jo uporabljajo, kakor želijo. Njihovi možgani so dnevno v realnem stiku z okoljem, zaznavajo širino, globino, barve, so vpeti v realno življenje in virtualno tu potem nima moči."

Zakaj meja pri 16 letih? "Signalizacija zaslončkov obremeni možgane bolj kot dve leti realnega življenja."
V Evropi pripravljajo podobne ukrepe kot v Avstraliji. Tudi slovensko ministrstvo za digitalno preobrazbo podpira uvedbo omejitev uporabe družbenih omrežij pri 16 letih. Kdaj bi lahko dobili tako zakonodajo, ni jasno. Kramli razloži, da razvoj možganov poteka do 25. leta, otroški in mladostniški možgani pa so izjemno občutljivi: "Celotna signalizacija zaslončka, ne samo modra svetloba, lahko v enem dnevu obremeni možganski sistem tako, kot ga je prej v dveh letih." Možgani se prilagodijo na intenzivne dražljaje, pogosto tako močno, da otrok začne živeti virtualno življenje, ne pa svojega. Po njegovih izkušnjah danes številni otroci in mladostniki posnemajo like iz iger, animacij ali virtualnih svetov, ker so nanje čustveno vezani bolj kot na svojo realnost. "Ta dojemljivost je od otroške zibelke in tja do 25. leta zelo močna, in če v teh letih nepravilno uporabljamo tehnologijo, se lahko oblikuje stalen občutek energetske krize. Tak posameznik je utrujen, naveličan, nima energije, zelo dojemljiv je za digitalno demenco." Digitalno demenco pojasni kot izgubo sposobnosti shranjevanja in predelave znanja zaradi preobremenjenosti možganov. "Starši pravijo: doma zna, v šoli pa dobi negativno. Možgani, ki so preobremenjeni s signalizacijo zaslona, ne morejo hraniti zahtevnih vsebin." To ne prizadene le otrok, temveč že tudi odrasle, ki se zaradi kognitivne utrujenosti ne zmorejo več učiti ali delati na ravni, ki jo zahteva njihovo delo.

"Otrok v svoji sobi ne sme imeti pametne naprave. To je jedrsko orožje."
Kramli ves čas poudarja kulturo uporabe pametne tehnologije, pri tem pa zelo konkretno misli na prostorsko namestitev. Svetuje, naj bodo pametne naprave v skupnih prostorih, v katerih so vidne vsem, ne pa skrite v otroških sobah: "Otrok v svoji sobi ne more imeti telefončka, tablice, računalnika, playstationa, televizije, kajti to je jedrsko orožje. Vse te naprave ustvarjajo skušnjave, ki se jim niti odrasli ne moremo upreti, in seveda moramo pred temi skušnjavami zaščititi otroka. Pri zaščiti pa je treba upoštevati tudi to, da otroka naučimo uporabljati tehnologijo, da ohrani samozavest in samopodobo." Hkrati opozarja, da nepravilna uporaba tehnologije uničuje otroško samopodobo. Vsebine narekujejo smernice, ki jih nihče ne more doseči, zato se mladi zapirajo v sobe, izgubijo samozavest in v skrajnih primerih se samopoškodujejo ali so nasilni. Podatki iz prakse vzbujajo skrbi: "Od stotih zasvojenih z drogo so trije nasilni. Od stotih zasvojenih z novo tehnologijo je nasilnih trideset." Vzrok je, kot pravi, preprost: možgani se ob dolgotrajni izpostavljenosti nasilnim igram ali razburljivim vsebinam navadijo na nasilje in ga prenesejo v realno vedenje.

In kdaj govorimo o zasvojenosti? Kot pravi Kramli, gre za odvisnost od občutka pomiritve in ugodja, ki ga daje določena digitalna vsebina. In take vsebine ustvarjajo že za otroke, ki še niti ne hodijo. Za primer daje otroško elektronsko slikanico, kamor strokovnjaki za dražljaje spretno in načrtno vkomponirajo metuljčka, ki lahko otroka tako pomiri, da pozabi na gibanje in igro. "Ker ta metuljček vpliva na sto milijard njegovih možganskih celic, jih tako pomirja, da opusti vse druge dejavnosti. Če otrok pol leta iz dneva v dan na dvajsetih, štiridesetih centimetrih doživlja pomiritev, njegovi možgani ne bodo več prepoznali privlačnosti na dvorišču ali v parku, pa četudi je tam cirkus. Tam se bo slabo počutil, vse bo naredil, da gre čim prej domov in se priključi na zaslonček, da se pomiri." Kot pravi, je to prelomna točka: ko možganski sistem dojema, da sta središče in bistvo življenja na od dvajsetih do štiridesetih centimetrih, ne pa v parku, na igrišču, ob druženju s prijatelji. "Gre za hudo vojno z bistrostjo možganov, ki poteka v našem svetu."

Kot sklene Kramli, prava svoboda tako ni to, da otrok počne vse, kar želi, temveč da se lahko celovito razvije v človeka, ki bo postal osebnost, pa čeprav so za to na neki točki potrebne omejitve. In kaj pričakuje od avstralske prepovedi? Kramli verjame, da se bodo izboljšale ključne dimenzije življenja: "Pričakujem več gibanja, več znanja in boljšo družinsko dinamiko. Danes v polovici družin na prvem mestu ni človek, ampak zaslonček." Avstralski zakon sicer predvideva tudi podrobno spremljanje kratkoročnih in dolgoročnih učinkov omejitve družbenih omrežij, od spanja mladostnikov do branja in uporabe antidepresivov.

Vabljeni, da se naročite na podkast Ob osmih.