Zadnji tedni šolskega leta poleg toplejših dni prinašajo tudi obdobje intenzivnega pridobivanja in zaključevanja šolskih ocen, posledično pa tudi obdobje stresa, skrbi in stisk med mladimi. "Stres je nekaj, s čimer se srečujemo vsi; predelujemo ga na različne načine, proti njemu smo različno odporni. Lahko iz tega naredimo dramo, lahko pa stres sprejmemo kot nekaj običajnega. Enako je seveda tudi z odnosom do šole in šolskega dela," meni Albert Mrgole. Ob tem omeni pojav učenk in učencev, ki jih imenuje 'fotofinišerji': "Njihova strategija je, da v ciljni ravnini ugotovijo, da bodo morali dati vse od sebe in potem upajo na dober izid. To je strategija številnih učenk in učencev." Omenjeno povzroča sive lase staršem, ki se težko sprijaznijo s takšnim sproščenim odnosom otrok do šolskih obveznosti.
Albert Mrgole poudari ravnanje t. i. tradicionalnih staršev, ki poskušajo na otroke pritisniti s tradicionalnimi metodami, kot so prisiljevanje, prigovarjanje in kaznovanje, ki pa danes po večini ne delujejo več.
Pri današnjih otrocih bistveno bolj kot poskusi manipulacije delujejo druge stvari. "Današnje generacije delujejo po drugih principih. Delujejo prek čustvenega stika, prek navezanosti, pri čemer mu sporočamo 'mar mi je zate', kjer sta zraven tudi empatija in razumevanje." Pritiski, pridige in zastraševanja pa imajo pravzaprav nasprotne učinke od želenih.
Tvoj (ne)uspeh – moj (ne)uspeh
Poleg tega so starši preveč osredotočeni na rezultat. Šolska ocena je rezultat, na katerega so starši ponosni in to objavljajo s pripisi: "Smo končali …, smo dosegli …" in si to lastijo kot svoj rezultat. Sogovornik svetuje, da starši pustijo otrokom njihove dosežke.
Še pomembneje pa je, da otrok ve, da ga imamo radi ne glede na rezultate in dosežke in da te stvari ne določajo njegove vrednosti in njegove pomembnosti v naših očeh. "Naš odnos do otroka bi moral ostati nespremenjen ne glede na številke v spričevalih," poudarja. Kot opaža, se starši preveč čustveno odzovejo ob otrokovih neuspehih ali razočaranjih, s čimer povzročijo, da si otrok zares prizadeva samo še zaradi njih.
Vsak mora po svoji poti
Konec šolskega leta pa se marsikomu zdi tudi primeren čas za nagrajevanje uspešnih otrok ali obljube nagrad tistim, ki so v nevarnosti, da ne bodo izdelali razreda. "S tem sem sam privarčeval za kakšne tri ali štiri skuterje," v smehu pravi Albert Mrgole, nato nekoliko resneje doda: "Otroci s tem težko razvijejo pristnejši odnos do učenja. Ni vrednota, če nekaj delajo, ker si od tega obetajo korist. Kot starš bi se vprašal, kakšni so učinki takšnega početja." Razumljivo je, da starši poskušajo otrokom dopovedati, da je znanje vrednota in da je nagrajevanje privlačen način, s katerim upajo doseči zastavljeni cilj. A učinki tega niso samo pozitivni.
Ob koncu pogovora Albert Mrgole doda ključno misel ob vzgoji in spremljanju odraščanja otrok, tudi šolskih uspehov in neuspehov. "Verjamem, da je poklic neki klic, ki ga ima vsak v sebi, otrokom pa moramo omogočiti in dovoliti, da pridejo z njim v stik. To jih bo vodilo na njihovi življenjski poti. Pogosto si naš starševski ego iz strašne ljubezni do otrok zamisli, kaj bi bila zanje najboljša pot. In če otrok ne gre po tej poti, smo strahotno razočarani, se jezimo, celo žalujemo. In tu je zadrega. Kar pa je treba storiti, je spustiti in dovoliti, da otrok gre po svoji poti." Vloga staršev je, da ga pri tem podpiramo, spodbujamo in krepimo, da smo ob njem, svetuje Albert Mrgole.
Naročite se na podkast Ob osmih!
