Kočevsko šolo s prilagojenim programom trenutno obiskuje 83 učencev iz šestih občin (Kočevje, Loški Potok, Sodražica, Ribnica, Velike Lašče, Kostel). Nekateri prihajajo od zelo daleč, tudi več kot 60 kilometrov v eno smer, je povedala ravnateljica OŠ Ljuba Šercerja Barbara Poje. Stavba ni bila zgrajena za šolske namene, sploh pa ne za gibalno ovirane učence. V zadnjih petnajstih letih se je število otrok podvojilo, v naslednjih desetih letih jih pričakujejo še štirideset več. Zaradi vedno več otrok s posebnimi potrebami je tudi pritisk na šole s prilagojenim programom vedno večji.

Za širitev šole potrebujejo sedem milijonov evrov. Tri milijone bo prispevala država, za preostalo pa župan Gregor Košir upa, da bodo prispevale tudi druge občine, iz katerih otroci prihajajo v Kočevje: "Kakor sem se pogovarjal s kolegi župani iz okolice, so k temu pripravljeni pristopiti. Upam, da bodo pri tem tudi sodelovali, v neki meri tudi finančno." Ravnateljica nadaljuje: "Zdi se mi pomembno, da za otroke s posebnimi potrebami skrbi cela država, da to ni skrb samo ene lokalne skupnosti."

A pravega vzvoda za to, da bi druge občine morale pristopiti k skupnemu financiranju, v resnici nimajo. Do prejšnjega leta za to niti ni bilo pravne podlage. Šele leta 2025 je namreč država omogočila naložbe v stvarno premoženje druge lokalne skupnosti z investicijskim transferjem, kot so nam odgovorili z ministrstva za vzgojo in izobraževanje. A to še vedno ni nikakršna obveza za občine.

Veliko breme za občino ustanoviteljico šole

V Postojni se že leta trudijo najti način za financiranje gradnje nove šole. Učenci s prilagojenim programom so namreč na štirih različnih lokacijah skupaj z drugimi šolarji. Prostora imajo premalo, stopnic preveč. Župan Igor Marentič je pojasni: "Te šole nimajo okolišev, otroka lahko pripelješ od koder koli, kar je razumljivo s strani staršev, saj odpeljejo otroka tja, kjer imajo najboljše razmere. Vendar pa je to veliko breme za samo občino. Naša občina sama ni zmožna zgraditi šole."

Postojna nagovarja druge občine k sodelovanju, vendar župan pravi, da jih razume, da se tega otepajo. Ni namreč mačji kašelj nakazati drugi občini milijon evrov za šolo, ki jo letos obiskuje en učenec, prihodnje leto pa morda ne bo niti tega. Prisotnost učencev iz drugih občin se namreč iz leta v leto spreminja. Vendar pa obstaja rešitev, je prepričan Marentič. Če bi zakon določil regijske šolske okoliše, bi sodelovanje občin bistveno lažje uskladili.