V Slovenijo vsako leto prihajajo tujci iz bližnjih držav in tudi od drugod in se vključujejo v sistem šolstva in izobraževanja. Podatki Statističnega urada RS (SURS) od 1. januarja kažejo, da je število tujih državljanov v Sloveniji skupno 214 .931, kar predstavlja 10,1 odstotka vseh prebivalcev Slovenije.
Jezik je za učence osnova, saj brez razumevanja jezika ne morejo osvajati šolske snovi
Poznavanje jezika je ključen temelj izobraževanja in posledično vključenosti. "Na naši šoli smo že nekaj časa opažali, da bi bile na tem področju potrebne spremembe. Najprej smo nekako določili sam (op. jezikovni) termin, otroci s priseljenskim ozadjem, saj gre za različne učence. Eni morda živijo v Sloveniji že štiri, pet let; skratka, izvorno so iz drugega okolja, imajo drugo kulturo, materni jezik. In kaj je bil tukaj največji izziv? Ugotovili smo, da je pri teh učencih višji odstotek popravnih izpitov, zato smo iskali možnosti, kako to aktivno izboljšati. Navezali smo stik s starši, da nas začutijo kot podpornike, ki sprejemamo kulturne razlike, saj imamo v razredu 25 različnih otrok. Pravzaprav je vseeno, kakšen potni list ali pa kakšna narodnost je, saj noben otrok ni enak drugemu in prav iz tega smo izhajali," je v podkastu Misija kakovost razložila ravnateljica osnovne šole Danila Lokarja Ajdovščina, Kristina Angelov Troha.
Kako v praksi poteka tutorstvo?
Tutorstvo je neka vrsta vrstniške pomoči oziroma vrstniškega sodelovanja, kjer so starejši učenci tutorji, mlajši učenci pa tutoriranci, torej tisti, ki potrebujejo podporo, pomoč. "To ni nujno šolska pomoč v smislu snovi ali šolskega znanja, temveč sodelovanje, razvijanje socialnih veščin in podobno. Učenci tutorji se javijo sami mentorici, učence, ki potrebujejo pomoč ali podporo, pa predlagajo učitelji. Dogovorili smo se, da so to učenci, ki nimajo drugih oblik takšnih strukturiranih pomoči, potrebujejo pa podporo pri branju, pri bogatenju besedišča, besednega zaklada. Tukaj je krasna priložnost, da starejši učenci z njimi berejo, se pogovarjajo, igrajo družabne igre in tako vzpostavijo stik in jih podprejo prav pri osvajanju jezika," je še dodala ravnateljica.
Še en primer dobre prakse: prijateljski razred
Kristina Angelov Troha pove, da je na enem od mednarodnih izobraževanj na Danskem zasledila prakso, da ima vsak učenec svojega starejšega učenca, ki je kot nekakšen njegov "sorojenec v šoli". "Pri nas je to z organizacijskega stališča težko izvedljivo, zato smo razmišljali, kako bi to povezovanje lahko prenesli v našo prakso, v naš šolski sistem, in smo se dogovorili, da se učenci iz določenega razreda družijo na prijateljski osnovi in to smo poimenovali "prijateljski razredi." To na primer pomeni, da sta prvi A in peti A prijateljska razreda. Ko gredo prvošolci v drugi razred, se še vedno družijo s temi istimi učenci, saj so povezani štiri leta; od prvega do četrtega razreda, v petem pa postanejo oni tisti "ta veliki" in dobijo oni svoje prvošolce. Tako se ta krog ponovno odvrti," razloži ravnateljica. In kaj je namen prijateljskih razredov? Kot je pojasnila, se med seboj se družijo tri do štirikrat letno, to je predvsem organizacija razrednikov, da se dogovorijo, na kakšen način bodo ta druženja potekala. Lahko so skupne ure športa, delavnice, predpraznična srečanja. "Prijateljski razredi na primer pred novoletnim sejmom skupaj izdelujejo izdelke, ki se potem na sejmu prodajajo za šolski sklad. Pred novim letom si napišejo dobre želje, si jih odnesejo v razrede, si izmenjajo plakate z lepimi željami. S tem načinom opažamo pozitivno spremembo, ker ko ti z nekom vzpostaviš odnos, ni več tega medvrstniškega zbadanja. Med seboj se poznajo, tudi v tutorstvu sodelujejo, na hodniku se lepo pozdravijo ali se celo objamejo," še doda.
Pomoč staršem s priseljenskim ozadjem
Na šoli so člani razvojnega tima s starši s priseljenskim ozadjem opravili intervju in starši so izrazili interes, da se tudi oni vključijo v določene procese, želijo pa si mehkejših pristopov. "Ne spet še enih delavnic za starše, ampak pomoč, npr. kako se prijaviš na šolsko malico, kako se odjaviš, kako ravnati z asistentom in podobno. Ker tukaj smo razmišljali, da pa ima morda kakšen starš tudi težave in potrebuje pomoč," meni Kristina Valič, pomočnica ravnateljice.
| Osnovna šola Danila Lokarja Ajdovščina je s svojimi strategijami aktivna pri razvoju šole na podlagi samoevalvacijskih spoznanj in v skladu s smernicami iz Zbirke Kakovost v vrtcih in šolah. Njihova prednostna cilja v triletnem razvojnem in akcijskem načrtu sta povečati delež učencev, ki se počutijo sprejete, ter delež tistih, ki se dobro počutijo v šoli – saj je kakovost mogoče graditi le v okolju, kjer se vsi počutijo vključeni in varni. Šola na več področjih izvaja celosten pristop h kakovosti, ki temelji na vključevanju učencev, staršev, zaposlenih in okolja. |
Ostale prakse povezovanja, medsebojne podpore in sprejemanja
Na šoli imajo tudi prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, a učenci zaradi tega niso zapostavljeni, v skupnem atriju se družijo vsi. Prav tako priredijo skupno valeto in mnoge druge prireditve. Poseben poudarek dajejo tudi razrednim uram, izvajajo jih tedensko, na njih pa obravnavajo aktualne teme, razvijajo odnose, gradijo skupnost. Ne želijo več, da bi bile razredne ure na urniku kot zadnja ura dneva. Ustvarili so tudi gradivo za razrednike, za vse učitelje pa izvajajo usposabljanja na teme, ki jih obravnavajo na razrednih urah. Pri spremljanju počutja in potreb učencev ne uporabljajo več samo klasičnih anket, temveč metodo svetovne kavarne ("world café"), kjer vlogo moderatorja prevzame učenec. Prav tako pa tudi za zaposlene prirejajo različna neformalna druženja, kjer se zaposleni družijo, bolje spoznajo in izmenjujejo izkušnje. Šola pa se povezuje tudi z lokalnimi organizacijami v bližini.
