Podkast Digitrajno izobraževanje: Raziskujem, da se učim in da se učim učiti

Kako mladi, predvsem učenci, ki se šele začnejo seznanjati s spletom, danes iščejo informacije? Ker je splet neskončen, potrebujejo usmeritve, da ne zaidejo in da znajo iz velikega nabora spletnih strani in informacij najprej izbrati verodostojne, nato pa izluščiti še bistvene. Kako jim lahko pri tem pomagajo starši in učitelji in katere ovire prinesejo največ frustracij? Gostji podkasta sta bili področna svetovalka za knjižnično dejavnost na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, Romana Fekonja in prof. dr. Polona Vilar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Podkast je moderiral Rok Gumzej, strokovni sodelavec centra Logout.

Živimo v digitalni dobi in potrebujemo informacijsko pismenost

Kot je Polona Vilar razložila najprej, informacijska pismenost ni obvladovanje računalnika in iskanje informacij v digitalnem okolju, kot bi morda kdo pomislil, ampak gre za obvladovanje informacij na splošno: "Kako informacije nastajajo, kako o njih razmišljamo, presojamo, kako jih vrednotimo, zakaj jih iščemo, kdaj jih ne iščemo in kaj storimo s tistim, kar najdemo." Uporabimo jih lahko pri učenju ali nastajanju nečesa novega in to obvladovanje informacij nas opolnomoča kot posameznike in državljane. Romana Fekonja je še dodala, da informacijska pismenost lahko zajema tudi tiskane vire, saj gre za iskanje informacij ne glede na obliko.

Ni vsaka informacija dobra in predvsem – jo učenci razumejo?

Po mnenju Romane Fekonja je treba najprej določiti ključne besede in razmisliti, kaj o tej temi že vem, šele potem naj se začne iskanje novih virov, ki jih pripenjamo na osnovo. "Informacijska potreba je torej določen problem oziroma informacijsko zanimanje, ko torej iščemo odgovore na vprašanja. Viri informacij pa so lahko strokovnjaki tipa knjižničar, učitelj, starši, vrstniki ali otrok sam. Ključno tukaj pa je kritično mišljenje, saj niso vedno vsi viri dobri. Z iskanjem se stvar tudi ne zaključi, ker ko iščeš, prej ali slej nekaj najdeš. Kaj bom pa zdaj s tem naredil?" je problemsko zastavila informacijsko pismenost Polona Vilar. Ključno pri tem je, da učenec lahko najde informacijo, jo prepiše in ne razume. "Če bodo otroci dobivali povratne informacije, da je v redu, da samo malo skopiraš, potem smo, kjer smo danes – copypast kultura," se ji zdi problematično. Poudarja torej, da je nujno treba pri otrocih vzpostaviti regulacijo izziva, določene naloge, na katero so pripete nove informacije, novo znanje in pa kritičen pogled na najdeno informacijo.

Izreden pomen ima motivacija

Fekonja poudarja, da se v šolah velikokrat ustvarjajo umetne motivacije, ko se umetno ustvari situacija določenega problema. Sama opozarja, da je veliko učinkovitejše učenje, ko pride določeno vprašanje ali preizpraševanje o temi, ki zanima učenca samega in da o določeni temi vsak učenec poišče informacije, ki jih bo lahko nadgrajeval. Tako se izognemo kopiranju in temu, da imajo vsi iste informacije o določeni temi. S tem se močno strinja tudi Polona Vilar: "Motivacija je dejansko ključna in prepogosto nanjo pozabimo. To pomeni: stvar, ki me, vsaj do določene mere, osebno zanima, bo sama po sebi povzročila, da se bom s tistim pripravljena bolj poglobljeno, bolj temeljito ukvarjati in ne bom tako hitro zadovoljna. Če je naloga delegirana s strani nekoga tretjega, potem smo zelo hitro zadovoljni s tistim, kar najdemo." Dodala je še, da je poti do cilja več, torej več načinov, kje in kako bomo prišli do informacij.

Vloga staršev pri iskanju informacij in pomoči pri domačih nalogah

Za učence tretje triade, ki so na precejšnji prelomnici glede samostojnosti, Fekonja poudarja, da bi naloga staršev morala biti usmerjanje, nikakor pa ne, da naredijo nalogo namesto njega. Starši naj bodo v podporo, učenca ves čas sprašujejo, kje je izvedel določene informacije, kako jih bo povedal in ali je prepričan, da so prave: "Kaj bo tvoj naslednji korak, kaj je novega, kaj je zanimivega, kaj si izvedel? S tem starši ves čas potiskajo učenca naprej na tej poti raziskovanja." V podkastu smo slišali tudi primer dobre prakse, ko učitelj med učence razdeli teme, ki jih učenci raziskujejo več tednov. Vmes pa jim je na voljo za pomoč. Bistveno je torej, da učenci usvojijo proces iskanja informacij, ne samih informacij. Kakšni pa so verodostojni viri, ki jih učenci potrebujejo, kje torej najti informacijo? Vilarjeva poudarja, da je to zelo odvisno od problematike, teme, ki jo učenec raziskuje: "To je lahko človek, nekdo zunaj šolskega okolja, starš, družinski član, sosed, učitelj, knjižničar." Seveda pa tudi splet, pri čemer je treba učenca usmerjati, katere spletne strani so verodostojne.

Umetna inteligenca – kdaj je zanesljiv vir in kdaj ne?

Danes je seveda nepogrešljiva, a Vilarjeva opozarja, da vsekakor ni vedno primerna: "Absolutno bi otroci morali biti izpostavljeni situacijam, ko uporabljajo tudi ta orodja in se učijo o njihovem delovanju, kar pomeni, da kdaj pa tudi niso ustrezna. Veliko napačnih smeri se mora v resnici zgoditi zato, da bomo tudi do teh orodij začeli razvijati kritičen odnos, da se bomo znali odločiti, kdaj jih ne bomo uporabili. Včasih je hitreje vprašati kolega." Bistveno je, da učenci dobijo povratno informacijo, saj ni vedno vse dobro, kar so napisali ali nekje našli. Pomoč staršev se velikokrat navezuje tudi na to, da učenca usmerjajo, da preverijo informacijo vsaj še na kakšnem viru ali celo treh. "Pa poglej tudi, kdo stoji za temi informacijami. Ali je to kakšna javna institucija, je to država, državni zavod, ki res stoji za temi podatki z vsemi strokovnjaki, znanstveniki, je to kakšna fakulteta? So to preverjene znanstvene informacije v znanstvenih revijah ali na spletnih straneh fakultet, univerz, inštitutov," staršem svetuje Fekonja, kako naj bi komunicirali z učenci, ki se učijo iskanja informacij na spletu.

Kaj pa, ko učenec že ima informacije; kako jih ustrezno podati naprej?

Učenje je proces, ki se ne ustavi samo pri tem, da učenec nekaj prebere in razume; naslednja stopnja je namreč ta, da zna to osvojeno znanje tudi povedati, napisati. Ali je to na šolskem testu, pri šolskem spraševanju, napisanem spisu, seminarski nalogi in podobno. "Tukaj se je treba lotiti pisanja po navodilih, kar je naloga učiteljev in strokovnih delavcev. Uvod, jedro, zaključek, grafični ponazorilniki, slike, ustrezno navesti vire in citirati. Že ob iskanju informacij si je treba označiti, kje smo našli te informacije," pravi Fekonja. Poleg tega je poudarila, da je izredno pomembna lastna in osmišljena izkušnja, saj je tako učenje bolj učinkovito. Seveda pa ni izvzeta tudi vaja, torej večkratna ponovitev tega procesa.

Zaključna stopnja: refleksija, pregled celotnega postopka iskanja informacij

Ko učenec dobi določeno oceno, tudi če je to najboljša ocena, je po mnenju Vilarjeve izrednega pomena refleksija, analiza, torej pregled celotnega postopka. Kateri del je bil najtežji, zakaj, kaj bi lahko bilo naslednjič boljše, kaj sem se iz celotnega postopka naučil. Pomembna pa je tudi povratna informacija vrstnikov. Če je šlo za predstavljeno nalogo pred celotnim razredom: kaj so si najbolj zapomnili?