39-letni oče dveh otrok, samohranilec in vdovec živi na Nizozemskem. Pred dvema letoma se je moral z družino v dveh mesecih posloviti od svoje žene, takrat 33-letne Kristine Šiplič Pavlič. Umrla je za posledicami raka trebušne slinavke, ko sta bila otroka stara pet let ter dve leti in pol. Viki Pavlič se spominja življenja pred izgubo, govori o ohranjanju spomina na mamo, o žalovanju in pomoči. In opisuje, kako so se poslovili od Kristine.

Iskreno sožalje ob vsem, kar se vam je zgodilo. Vam danes še kdo izreče sožalje, če nanese tema na to, da ste vdovec?

Hvala lepa, ne samo za sožalje, ampak tudi za povabilo. Z veseljem povem kaj o naši zgodbi, ker se mi zdi, da ni edina. Zdi se mi, da je prav, da govorimo o tem. S tem tudi vi meni delate uslugo, da imam platformo, da lahko podelim to, kar smo preživljali, kako se prebijamo skozi. Mogoče to še komu pomaga.

Kdaj sta se spoznala s Kristino, kdaj razširila družino? Kakšno je bilo vaše življenje ali pa vajino življenje pred boleznijo, pred smrtjo?

Če na hitro povzamem: star sem 39 let, spoznala sva se, ko sem jih imel 24, ona je bila stara 20 let. Študirala sva v Mariboru in po enem letu sem se preselil na Nizozemsko, kjer sem nadaljeval študij. Po treh letih zveze na daljavo se mi je pridružila leta 2014. Potem sva se leta 2016 poročila, dve leti pozneje dobila prvega otroka, med korono, leta 2020, še drugega, umrla pa je avgusta 2023.

Stavka dokler naju smrt ne loči si nihče ne predstavlja oziroma si ne predstavlja tega, da ga bo smrt od ljubljenega človeka ločila tako zgodaj. Zakaj je umrla vaša žena in kakšna je bila pot od diagnoze do smrti?

Pot od diagnoze do smrti je bila kratka, vse skupaj dva meseca in pol. Začelo se je, ko smo bili na dopustu. Začelo jo je boleti v trebuhu in ta bolečina se je potem stopnjevala iz dneva v dan, dokler ni bilo tako hudo, da je morala vzeti osem paracetamolov in tri ibuprofene na dan. Vse to se je dogajalo, ko smo bili že nazaj na Nizozemskem, bila je že v bolnišnici. Začela je padati v šok, morali so jo na hitro operirati. Še preden smo sploh točno vedeli, za kaj gre. Do takrat še nisem bil paničen, mislil sem si, da bo že, da nekaj boli in v najslabšem primeru bodo morali operirati. Potem pa so me klicali iz bolnišnice, da so jo morali nujno operirati. Da vedo, da smo zdomci, da imava dva otroka in da delajo vse, da jo rešijo. Rekli so, da je v zelo slabem stanju in da upajo, da bo operacija uspešna. Da me pokliče kirurg, ko bo več vedel, kako je šlo. Če pomislim, šele takrat sem začel dojemati, kaj se dogaja. Imela je preiskave, bolečine, ampak nihče ni upal nič povedati, verjetno tudi zato, ker niso vedeli zagotovo, za kaj gre. Potem pa me je poklical kirurg in rekel, da gre za zelo agresiven tumor, ki je bil razširjen od debelega in tankega črevesja do dvanajsternika, ene ledvice in dela želodca. To je v bistvu skoraj vse, kar je v trebušni votlini. Takrat sem vedel, da je vrag odnesel šalo, zdravnik je poudaril, da je naslednjih 24 ur kritičnih. Rekel je, da je v zelo slabem stanju in da so male možnosti, da lahko kar koli naredijo glede tega. Recimo elektrošok ne bi deloval, ker je bila prešibka in tega ne bi preživela. Tako da smo potem upali, da jo bomo lahko sploh še videli.

Kaj vam je rekla, ko se je zbudila?

Ko se je zbudila drugi dan po operaciji, sem bil ob njej. Prve tri stvari, ki mi jih je rekla, so bile pin telefona in gesla, da če ji slučajno ne bi uspelo, da bi lahko stvari urejal prek njenih računov. Povedala mi je, kje bi rada bila pokopana, in tretja stvar, ki jo je rekla, je bila, naj ne ostanem sam in naj si najdem koga.

Pa se je že ob prebuditvi zavedala, da bo umrla?

Ne, sploh ne, ampak ko ti povedo, v kakšnem stanju si, se pripraviš na najslabše. Midva sva upala na najboljše. Tudi če obstaja majhen odstotek možnosti, to zagrabiš, ampak po drugi strani pa moraš biti tudi realen. Ne moreš si zatiskati oči in biti naiven, sploh glede na njeno stanje v tistem trenutku.

Še nekaj tednov sta imela potem na voljo. Kako je bilo to, kako to spremljaš, je še vedno upanje tisto, ki prevladuje, ali se pripravljaš na to in se sprijazniš?

Midva se res nisva želela sprijazniti, saj se verjetno nihče noče, kajne? Tako mlada, v takšni kondiciji. Stara je bila 33 let, res sva se trudila za zdrav način življenja. Da sva dovolj spala, čeprav sva imela male otroke, da sva jedla zdravo. Vedno sva se trudila biti ozaveščena o vsem, ker si v primeru bolezni nisva želela očitati, da sva si sama kriva. Nisva si mislila, da se bo to tako hitro zgodilo, in vsak se sprašuje, zakaj ravno jaz? Ko so prijatelji to izvedeli, niso mogli verjeti, ker da sva najbolj zdrav par, ki ga poznajo. In res se ti ne zdi pravično, ker sva se res trudila živeti zdravo in potem se nama je zgodilo to.

Kako sta se s Kristino pripravljala na to, kako sta pripravljala svoja dva sinova? Po njeni smrti ste zapisali, da je zmanjkalo časa za posnetke, za nagovore, za neko zapuščino ...

Upala sva, da se bo izšlo. Kristina je imela raka na trebušni slinavki, to je ena najhujših oblik raka. Ampak našla sva eno Slovenko, ki je imela operacijo v Nemčiji in je že sedem let po tem raku še vedno živela. Videla sva, da obstajajo možnosti, te so sicer majhne, ampak sva se zanašala na njeno telesno pripravljenost in bila prepričana, da če lahko kdo premaga to bolezen, je to ona. Ko je tri tedne po prvi operaciji šla na drugo, je hodila po stopnicah v 10. nadstropje. Bila je močna, ni se vdala.

Otroka, ki sta bila takrat stara dve leti in pol ter pet let, sta vedela, da je mama bolna, da je v bolnišnici, obiskovali smo jo, vedela sta, da ima operacije. Razložili smo jima vse, zakaj ima cevke, kaj se dogaja, kaj počnejo zdravniki, kaj lahko pričakujemo, ampak nikoli nismo omenili, da lahko umre. Ker v to nismo želeli verjeti. Potem pa smo imeli prvega avgusta zadnji pogovor z zdravniki, dva tedna pred smrtjo, umrla je štirinajstega. Rekli so, da se rak prehitro širi. Ona zaradi vseh operacij sploh ni prišla do kemoterapije. Po tretji operaciji, ki naj bi jo pripravila na kemoterapijo, je začela že spet bruhati in potem je morala še na eno operacijo. Rak je bil preveč zažrt v ključne organe in tistih 10 odstotkov, ki jih zdravnikom ni uspelo izrezati, je hitro zrastlo nazaj. Onkologinja je rekla, da je v življenju videla že veliko zelo agresivnih rakov, ampak še nikoli tako agresivnega. Rak je rastel hitreje, kot so se celile rane. In tako so zdravniki prvega avgusta rekli, da ne morejo več pomagati. In smo jo vključili v paliativno nego. Še nekaj dni je bila v bolnišnici. Čakali smo, da se rane dovolj zacelijo, da gre lahko v hospic. Sprva smo se namenili, da bi šla domov, komaj smo čakali, da bo doma. Potem pa smo glede na njeno stanje presodili, da ni najbolje, da pred otrokoma umira. Ona ne bi imela miru, otroci pa bi to stanje gledali vsak dan. Štiri ali pet dni, preden je umrla, smo jo tako prestavili v hospic. Takrat smo še mislili, da bo živela še vsaj nekaj tednov ali pa mogoče mesecev, a smo imeli še štiri dni. In ko smo jo premestili, smo prvič otrokoma povedali, da bo umrla. Odločila sva se, da ju bova posamezno vodila k njej v sobo. Najprej je šel starejši, povedala sva mu, da je mami tu, ker je ne morejo več pozdraviti v bolnici, ampak mu ni bilo takoj jasno, pa je rekel: “Kaj pa ta teta? Mogoče jo lahko ta teta pozdravi ali pa tisti stric. Glej, tisti stric bi jo tudi mogoče pozdravil.” Bil je pozitiven, iskal je rešitve, dokler mu nisem rekel: “Mami bo umrla.” Pet let je imel takrat, vedel je, za kaj gre.

Takrat začnejo otroci že spraševati o smrti in razmišljajo o tem pri petih letih ...

Seveda, vedel je, kaj pomeni biti mrtev: iz risank, pravljic. Ni mu bilo treba dodatno razlagati, mlajšemu pa smo, ker je imel dve leti in pol. Takoj ob vstopu v sobo je videl, da nama je neprijetno, da nekaj ni v redu, pa je potem gledal skozi okno, kot da bi naju hotel preslišati. Nama pa se je zdelo pomembno, da oba čez vse to vodiva čim bolj nefiltrirano, torej kako jima povedati in kaj jima povedati. Po eni strani sem zelo vesel, da smo na Nizozemskem, ker imam ta privilegij, da iz dveh različnih kultur gledam na isto stvar. Od Nizozemcev sem se navadil, kako jima povedati za smrt. Ko sem o tem govoril z domačimi in prijatelji, je marsikdo rekel: “Joj, pa bosta rekla, da bo umrla? Ne bi raje rekla, da bo mogoče umrla?” Ampak nama se je zdelo, da to nima smisla. Da bi ju ščitila - pred čim? Če pa ju ne moreš zaščititi. Ni se nama zdelo prav, da bi mi vedeli, onadva pa ne. Ker sta se tudi onadva morala posloviti, pa da če želita še kaj vprašati, povedati, narisati. Da imata isto priložnost kot mi. Pomagalo je tudi to, da sem se slišal s svetovalko za žalovanje, ki je specializirana za otroke. Dve, tri elektronska sporočila sva si izmenjala, kar je bilo dovolj, da sva dobila potrditev, da pravilno gledava na stvari. Da je prav nefiltriran pristop najboljši.

Kako ste se poslovili, kako so se poslovili njeni starši, kako sinova? Na to ne moreš biti pripravljen, verjetno se zavedaš, da tudi tega ne moreš ponoviti. To je končna postaja.

Otroka sta se poslovila dan pred smrtjo. Videli smo, da se je njeno stanje zelo poslabšalo. To je nepredstavljivo, kako hitro lahko človeka razgrize ta hudič. Ko smo se zavedali, da mogoče ne bo več priložnosti, smo hoteli, da se poslovita, dokler je še v kolikor toliko dobrem stanju. Da si to zapomnita. Povedal sem jima, da se bomo poslovili in da je verjetno ne bosta več videla. Da naj kaj vprašata, povesta, narišeta … nekaj smo narisali in ji tudi nesli. Sreča je bila, da sta bila še majhna.

Zadnji dan smo se poslovili še njeni starši in potem še jaz. Sicer smo mislili, da bo še vsaj nekaj dni, tednov živela, ampak je isti večer umrla. Ni ji uspelo, da bi otrokoma kaj napisala ali posnela, jima namenila kakšno sporočilo, ko bosta stara 18 ali pa se bosta poročila. Vse je potekalo prehitro. Sicer so ji dali neki dnevnik, ki ga dajo vsakemu, ki umira. Dajo ti neko priložnost, da zbereš svoje misli, ampak je tudi tisti zvezek ostal zaprt. Edino, kar nam je uspelo, in za to sem vesel, je, da sem kakšnih osem dni pred smrtjo, ko je še bila v bolnišnici, navezal stik z eno prostovoljno agencijo tu na Nizozemskem, ki posname intervju z umirajočim. Sprašujejo te, kako to, da si tu, kaj delaš, pa kje sva se midva spoznala. Splošne stvari, da lahko potem otroci vidijo, kako je ona govorila o svojem življenju.

Če je kdo zdaj v podobnem položaju, priporočam, da to naredite čim prej, za vsak primer, ker tako sva tudi midva to naredila, za vsak primer. Imamo pa sicer veliko slik in videoposnetkov od prej, na srečo sem bil kar tečen s telefonom in s kamero skozi naše obdobje, tako da imamo veliko gradiva z njo.

Se morda spomnite, katere so bile njene zadnje besede?

Ljubim te.

Kako živeti s tem?

Najprej sem vzel njen telefon, pa sem sam sebi z njenega telefona napisal te besede. Tako da ja, kako živeti s tem ... Čas celi rane, tako bom rekel. Na začetku je nevzdržno oziroma ker sem tu, sem očitno zdržal. Je komaj vzdržno, sploh v našem primeru, ko ni družine okrog nas. Ko imaš otroke, tudi nimaš veliko časa za prijatelje, v bistvu imaš le drug drugega. To je vse, kar imaš. To je bila velika praznina. Ne samo, da izgubiš človeka, ki ti pomeni vse, ampak izgubiš tudi del sebe. Ker ne bo več klicev, šal, besed, ki sva si jih izmenjala. Tega ne bo več. Ker si bil tako dolgo skupaj s tem človekom, ne veš več, kdo si brez njega. Ampak to moraš sprejeti. Sploh v našem primeru, ker imam dva majhna otroka, tu ni bilo nobenega vprašanja, ali bo šlo ali ne. Pa sem vedel, da bomo spet srečni, vedel sem, da bo vse v redu. Vedel sem, da se bomo pobrali. Ko sem otroka peljal v vrtec in šolo, sem si kdaj vzel ves dan prosto, da sem se zjokal. Včasih sem šel na obalo, včasih v gozd, na klopco v sobi, v avtu sem veliko prejokal, ko sem mlajšega peljal v vrtec. Moral sem izjokati določene litre solz, nisem si hotel postaviti previsoka pričakovanja, vedel sem, da bo bolelo, vedel sem, da moram zase dobro skrbeti. Takoj sem sebe postavil na prvo mesto, ne otroka, kar se mogoče zdi malo kontraintuitivno, ampak onadva imata samo mene, če mene ni, tudi onadva ne bosta zmogla naprej. Tako da skrbim zase, da v redu spim, da dobro jem, da telovadim, da imam dovolj časa zase. Osredotočil sem se na to in z jokanjem procesiral stvari.

Jokanje pred otrokoma?

Tudi, ja. Če mi je bilo hudo, ker bi sicer bil nervozen ali pa raztresen. Dobil sem dober nasvet od nekoga iz bolnišnice. To je bilo drugi dan po prvi operaciji, ko se sploh še nisem zavedal, kaj nas je doletelo. Spraševal sem se, kako naj se vedem pred otrokoma, kaj naj jima povem? Bil sem čisto izgubljen, ker nisem bil pripravljen na to, pa mi je ta človek rekel, naj ne pozabim, da me imata za zgled in naj delam to, kar si želim, da bosta onadva počela. Se mi zdi, da je to takšno res super vodilo. Ko mi gre na jok, jima povem, da mi je težko, povem, da pogrešam mamico, vprašam ju, ali me lahko objameta, in potem to mine. To je kot ventil, čustva moraš spustiti ven. In po minuti, dveh, ko vidita, da sem v redu, jima rečem: “Vidita, zdaj sem pa v redu, sem se malo zjokal, vama sem povedal, kaj me teži, vidva sta me objela, pa se mi je zdelo čisto super.” In tako potem tudi onadva delata v šoli, vrtcu. Ko sem imel sestanek za mlajšega v vrtcu, so rekli, da je impresivno, kako dobro se zaveda svojih čustev, kaj se dogaja z njim, kaj potrebuje. On reče, da je žalosten, da pogreša mamico, da bi se rad pogovarjal. Ali pa da bi rad imel njeno slikico. In smo slike sprintali, pa sta jih imela v šoli in vrtcu. Ko sta jo pogrešala, sta jih lahko gledala. Slike in pliška sem tudi naredil za njiju. Tako da ja, jokanje pred otroki se mi zdi čisto v redu. Če te otroci nikoli niso videli jokati, potem te pa naenkrat vidijo jokati, je lahko to izkušnja, polna strahu, negotovosti, ker ne razumejo. Da ti je lahko težko, to je del življenja in da ob tem tudi jokaš. Zdaj včasih, če mi je težko, samo prideta, me objameta in je to to.

Zagovarjate iskrenost prikazovanja tudi čustev pred otroki. In tudi v težkih trenutkih, ko je Kristina umrla, ste otrokoma pustili čas z njo …

Od nje sem se poslovil na zadnji dan, bil je ponedeljek popoldne. Potem sem šel domov, v gozd. Ko sem se vrnil v hišo, so me poklicali in sporočili, da je umrla. In to je bil, ne morete verjeti, eden srečnejših trenutkov življenja, ker sem vedel, da ne trpi več. Zadnji dan, ko je bila v bolečinah, na morfiju, v komi, so jo prebudili in je hotela, da jo uspavajo. Rekla je: “Jaz ne morem več.” To smo slišali vsi, tako da smo ji rekli: “Okej, še enkrat te zbudimo, samo za toliko časa, da se poslovimo, če ti je tako prav,” pa je pritrdila. Kaj je bilo že vprašanje?

Z babico in dedkom otrok ste bili tam?

Ja, tako se je želela posloviti.

Vprašanje je bilo, zakaj ste otrokoma pustili po smrti, da se dotikata mamice, zdi se, da je to tabu v Sloveniji - truplo.

Po klicu sta prišla otroka domov in sem jima povedal, da mamice ni več, da je mami umrla. Nekaj sekund sta bila čisto tiho, potem pa sta vprašala, ali jo lahko vidita. Nisem bil pripravljen na to, ampak sem rekel ok in smo pač šli nazaj v hospic. Z njo sta bila kakšnih 15 minut in to je bilo tudi ključno, da sta imela priložnost jo pretipati, nas vse vprašati in razumeti, kaj pomeni, da mamice ni več. Ker mlajši je vzklikal: “Mami, mami!” pa ni bilo nič od nje. Pa tatu oziroma nalepko ji je hotel pokazati, pa je rekel, da mami noče videti tatuja. Sem mu odgovoril, da bi mami najrajši na svetu videla tatu, ampak ga ne more, ker je ni tu. “Pa kako je ni tu, če pa je tu?” Rekel sem, da je telo še tu, ampak ne sliši več. Potem je udaril v posteljo, tako po pomoti, pa se je tako ustrašil, da mu bo rekla: “Pazi, Lan.” Pa ni bilo nič. Bum, bum, bum, pa trese, bil je malo nagajiv, in sem mu rekel, da je nič več ne boli. Poskušal ji je odpreti oko, pa je rekel, da ga noče gledati. Timi jo je ta čas prijel za roko in vprašal, kaj se zgodi, če roko dvigne, ali pa je dvignil roko in rekel: “Joj, kako je mrzla.”

Sem rekel, da je mrzla, ker kri ne kroži več, pa srček ne bije več. Potem je mlajši spraševal, kaj je to srce, kje je srček. Zdelo se mi je, da smo se velikokrat pogovarjali o srčkih, ampak potem vidiš, da v bistvu malim otrokom ni vse tako jasno, kakor se nam zdi. In potem, ko je prišel zdravnik, sem vprašal, ali nam posodi stetoskop, da slišita, kako njej ne bije srce in kako nam bije. Po 15 minutah sta šla na tla in sta se naprej igrala z avti. To imam kakšni dve tretjini posneto, to sem posnel zanju. In ko zdaj gledam te posnetke, ne vem, kako sem to zmogel. Mislim, da greš včasih kot starš čez sebe. Kot bi snemal nekakšen dokumentarec.

Sploh v tem času, ko se prepustiš žalovanju, da ste pomislili tudi na to, da boste posneli, da ste razmišljali tudi o prihodnosti, ne samo o tistem trenutku, ko ste bili tam.

Ne vem, tako se mi je zdelo prav. Hvala Bogu, no, sem res vesel. Ker vsi ti posnetki, ki smo jih naredili skozi življenje, ne le zadnje dni, so zdaj res veliko vredni.

Pogreb je bil tudi nekonvencionalen, mogoče po naših slovenskih standardih, kaj ste počeli?

Ko je umrla, smo imeli najprej en pogreb tu na Nizozemskem, teden pozneje pa še v Sloveniji. Najprej je bila v krsti. Nekaj dni prej smo krsto tudi porisali z otrokoma, jo pobarvali in napisali sporočila. Dali smo ji tudi neke stvari v roke, da jih je imela s seboj, pa risbice. Ko je bilo pogreba konec, smo prišli z njo v krsti do prostora, kjer se odpre peč, krsta je šla noter in mi smo bili poleg. V Sloveniji ne vem, ali je to sploh mogoče, mi pa smo lahko videli vse do zadnje sekunde, ko so se vrata zaprla. Tako da imata onadva ves spomin tak kot jaz. S tem, ko rasteta, bosta postavljala nova vprašanja, pa na nov način premleva isto stvar, zato sem hotel, da doživita vse to, ne skozi moje misli ali skozi moje besede, temveč da sta sama to videla.

Kako vam je pa pomagala okolica v tem času po pogrebu? Sprva so vsi poleg, potem pa kar naenkrat ostaneš sam. Kako so se vključili šola, vrtec, družina?

Glede podpore si ne morem predstavljati, da bi lahko bilo boljše. Takoj, ko je zbolela, so nam prijatelji nosili hrano, čuvali otroka. Vsi so bili zraven, od sosedov, ki sva jih komaj poznala, do prijateljev, ki živijo vsepovsod po svetu. Ker sem tu študiral, imam prijatelje z vsega sveta. No, in tudi zbrali smo veliko denarja. Postavil sem platformo za zbiranje denarja za pogreb, ker pogreb tudi veliko stane in pri 33 letih nimaš urejenega zavarovanja za pogreb. S tem razlogom sem odprl stran za donacije, pa smo zbrali res veliko denarja. Zdelo se mi je, kot da sem v gozdu, ki je čisto temen, potem pa vidiš ljudi, ki pokukajo izza vseh dreves. Vsi so na neki način skriti, ampak potem vidiš, da so še vedno tam. To so ljudje, ki jih mogoče nisem videl ali slišal od osnovne šole. Težko je opisati vso podporo, ki smo jo dobili. Da niti ne omenjam najbližjih. Zdaj se osredotočam na tiste, s katerimi se komaj poznamo ali pa sploh ne. Tako da res hvala vsem milijonkrat, brez vas nam ne bi uspelo. Nikoli se nisem počutil, da sem sam.

Lepo je vedeti in čutiti podporo okolice, prijateljev, družine, vseh, ki so vam priskočili na pomoč in ki so vam še vedno na voljo; da ponudijo ramo, na kateri se lahko zjočeš, zjočete …

Kako se Kristine spominjate danes? Od ženine smrti sta minili dve leti. Kako se je spominjate in ko pogledate sinova, vidite veliko nje v njiju - v videzu, vedenju, karakterju?

Mislim, da nimamo dovolj časa, da bi jo opisal, tako da bom šel v drug ekstrem - če jo opišem z eno besedo, bi to bila: legenda. Kot takšne se je spominjam, vidim jo tudi v malih dveh, seveda, čeprav ju vidim kot samostojna fanta. Podobnosti vidijo bolj drugi, jaz, ki sem vsak dan z njima, tega običajno ne vidim. Ampak ja, v naših spominih je pa res legenda. Tudi veliko govorimo o njej, gledamo slike, videoposnetke. Res je toliko lepih spominov, pa radi se o njej pogovarjamo.

Povedali ste že, da si je Kristina želela, da bi bili spet srečni, da bi si vi nekoga poiskali, da ne bi bili sami. To vam je uspelo. Kako ločiti ti dve ljubezni? Eno, ki je odšla prehitro in je ostala neskrhana, popolna v bistvu, in novo ljubezen?

Kdor koli hodi na zmenke oziroma si išče novega partnerja pri mojih letih, ve, da to ni isto kot v dvajsetih. Ker pri naši starosti si vseeno nekaj že dal skozi v življenju in si izoblikovana osebnost. Veš, kaj hočeš, veš, česa nočeš. To dandanes ni lahko, sploh ne z otroki, ampak trenutno imam dekle. Tudi ni prva po Kristini. Jaz na to gledam kot na nekaj, kar si je tudi ona želela. Preden se je vse to dogajalo, sva se pogovarjala, da če se slučajno enemu od naju kaj hudega zgodi, da si drug za drugega želiva, da si najde nekoga. Tako da nimam slabe vesti. Povedala je tudi svoji družini, prijateljicam, kaj si ona želi. Da hoče, da grem naprej, tako da mi je veliko lažje, ker vem, da so vsi na moji strani, z njo vred. Delam to, kar mislim, da je prav.
Kako zdaj peljati to staro in novo ljubezen hkrati … nekje sem prebral, da se drugi del možganov aktivira, če si v nekoga zaljubljen ali pa če nekoga ljubiš vrsto let. To v bistvu dojemam kot dva različna dela možganov in s tem nimam težav. Ampak mislim, da je za to predvsem odgovorna ona. Ker sva se o tem lahko pogovarjala. Res sem hvaležen, da sem imel še dva meseca in pol z njo in mi je zelo žal za tiste, ki izgubijo partnerja ob nesreči, ker to mora biti še toliko huje. Jaz sem začel žalovati že, ko je bila z mano. Zato se mi zdi, da je bilo vse dosti lažje. Ne vem, kaj naj rečem - zdi se mi, da se moraš prepričati, da ni nič narobe s tem, če greš naprej.

S tem pogovorom ste zdaj vi nekomu postali tisti človek za deblom v gozdu. Da pomagate ljudem, ki žalujejo, ki so mogoče v procesu tega predčasnega, pričakujočega žalovanja, poslavljanja. Hvala za neprecenljivo sporočilo in da ste bili pripravljeni to deliti z nami.

Hvala, ker ste navezali stik z mano. Pred kakšnim letom sem posnel tudi nekaj videov in jih objavil na Youtubu pod Viki reflects. Lahko mi pošljete tudi e-sporočilo na viki.pavlic@gmail.com.