"A ni lep?" je predsednica republike Nataša Pirc Musar nekoliko v šali označila Jašo, prejemnika zlatega priznanja MEPI, ki je bil na ponedeljkovi slovesni podelitvi zares lepo oblečen. Tudi drugi mladi, ki so iz predsedničinih rok v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem prejeli najvišje priznanje, so bili oblečeni priložnosti primerno. A bolj kot njihova oblačila je bil v ospredju njihov dosežek – postali so zlatniki, kot se imenujejo skladno s tradicijo.

Mednarodno priznanje za mlade (MEPI) je program, ki v Sloveniji od leta 1997 spodbuja osebni razvoj mladih prek rekreativnega športa, prostovoljstva, veščin in pustolovskih odprav. Do zdaj se je v program vključilo že več kot 20 tisoč mladih iz vse Slovenije.

"Ta energija, ki jo imate mladi v sebi, me vedno znova preseneča. Časi namreč niso lahki. Ko se spominjam svoje mladosti – imam 57 let in za zdaj mi še ni težko priznati svoje starosti – so bili časi zelo, zelo drugačni. Več časa smo imeli zase, več smo bili s starši, s prijatelji. Danes je tempo strahovit, ampak kljub temu da nam ta narekuje ritem življenja, mladi še vedno znate najti čas zase, za druge, za gasilce, za kar koli, in to me navdaja z veseljem, pa ne nazadnje tudi s ponosom," je poudarila predsednica Pirc Musar na prireditvi.

Kaj vse so doživeli mladi, vključeni v program?

"Odločiš se, da boš nekaj začel in da boš to tudi dokončal, preizkusiš samega sebe. Nekdo se poškoduje na odpravi – kaj boš takrat storil? Si zunaj civilizacije, odvisen si od sebe in ekipe, moraš iz svoje cone udobja, preizkusiš se, ugotoviš, česa vse si zmožen," je svoje spomine strnil Jaša s Srednje medijske in grafične šole Ljubljana.

Van s Srednje gradbene, geodetske, okoljevarstvene šole in strokovne gimnazije Ljubljana je k temu dodal: "Štiri dni si povsem odrezan od sveta, nimaš stika z nikomer, razen s prijatelji, ki so ob tebi. S tem se moraš sprijazniti in iti naprej. In še telefona ni! Ne boste verjeli, kako je to dobro, to je zares dobro." Njegov prijatelj Johan – oba je na skupni odpravi v naravi ujela toča – je pojasnil, da si na pustolovskih odpravah prisiljen sodelovati tudi s tistimi, s katerimi se na prvo žogo ne ujameš.

Ema in Katja z Gimnazije Škofja Loka sta poudarili, da so na odpravah pogosto jedli t. i. kulinarične presežke. "Na koncu napornega dneva, ko smo se že tako ali tako večkrat izgubili, smo skuhali polenta z "vegeto", ki se mi bo vsekakor vtisnila v spomin. Samo takrat je bilo sprejemljivo jesti to kulinarično mojstrovino," je pojasnila Katja.

Iz Velike Britanije v 130 držav in območij

Prijateljstvo, sodelovanje in vztrajnost so le nekatere vrednote in lastnosti, ki povezujejo mlade sogovornike iz programa MEPI. Vanj se lahko vključijo vsi med 14. in 25. letom starosti, da bi se opolnomočili za svet odraslosti. Priznanje MEPI oziroma priznanje vojvode Edinburškega je leta 1956 ustanovil princ Philip, nekdanji vojvoda Edinburški, pokojni mož zdaj še pokojne britanske kraljice Elizabete II., v sodelovanju z nemškim pedagogom in zagovornikom izkustvenega učenja Kurtom Hahnom.

Po drugi svetovni vojni so bili namreč mladi fantje, ki so s 15 leti zaključili formalno šolanje, do svojega 18, leta, ko so začeli obvezno služenje vojaškega roka, prepuščeni sami sebi. Da bi se v vmesnem času vendarle nekako neformalno izobraževalni, je nastal prestižni program neformalnega izobraževanja, ki ga danes tako za fante kot za dekleta izvaja že več kot 130 držav oziroma območij. Za izvajanje programa MEPI predvsem v slovenskih osnovnih in srednjih šolah skrbi Zavod MEPI – Mednarodno priznanje za mlade.

Na poti v odraslost so ovire podobne kot pred 70 leti

Od ustanovitve programa MEPI pred skoraj sedmimi desetletji pa do danes se težave, s katerimi se spoprijemajo mladostniki pred vstopom v odraslo življenje, niso bistveno spremenile, so pojasnili v Zavodu MEPI na spremljevalnem dogodku slavnostne podelitve. Manj gibanja, pomanjkanje samoiniciativnosti in samodiscipline pa tudi nižja raven sočutja so le nekatere izmed njih. Da bi se mladi lažje spopadali s tovrstnimi preprekami na svoji poti, je program MEPI zasnovan izkustveno, česar v formalnem izobraževanju pogosto primanjkuje, so še pojasnili.

Mladi tako na bronasti, srebrni in zlati stopnji za prostovoljstvo, razvoj veščine in ukvarjanje z rekreativnim športom namenijo eno uro tedensko za vsako dejavnost. Na bronasti stopnji je treba vztrajati tri mesece, na zlati pa devet, število noči, preživetih v naravi v sklopu pustolovske odprave, ki je za mlade predvsem zabavna preizkušnja, pa se zvišuje od ene do treh. Mladi se lahko v program vključijo prostovoljno in brezplačno, sami si lahko izberejo dejavnosti, s katerimi si bodo napolnili prosti čas. Med seboj mladi ne tekmujejo, pomembno je le, da napredujejo glede na svoje že dosežene cilje, ki jih vpisujejo v spletni indeks dosežkov, in da izoblikujejo njim prilagojeni življenjski slog.

Tadej Klepej, letošnji zlatnik, si je, denimo, za veščino na eni izmed stopenj izbral petje, prostovoljec je bil v domu za starejše, za rekreacijo pa je tekel. "Zaradi programa sem spoznal tudi svojo življenjsko vizijo, postal bom profesor, študiram zgodovino in geografijo. S profesorji v programu sem imel res pristne, prijateljske stike, zato upam, da bom nekoč tudi jaz mentor drugim mepijevcem," je bil jasen.

"Mladi včasih niti sami ne vedo, česa vse so zmožni"

"Program MEPI je zelo dobra šola za življenje. Vsakdo potrebuje malo športa in različno znanje, pa tudi dobri ljudje moramo biti. Mlademu človeku ta program da nekaj več. Tudi med nami in učenci je drugačen odnos kot v šolskih klopeh. Spremljamo njihov proces, jim predajamo vsebino, a ji ne ocenjujemo. Smo le njihovi usmerjevalci, potem pa je od vsakega posameznika odvisno, v katero smer se bo razvil," je pojasnil Janez Kalan, profesor strojništva in mentor MEPI-ja na Šolskem centru Kranj, ki je bil del 5. zlate generacije mepijevcev.

Po tem, ko mladi v blatu, dežju, po soncu in toči s težkimi nahrbtniki v sklopu odprave premagajo več deset kilometrov na dan, še pred tem pa mesece in mesece vztrajajo pri dejavnostih, nobena šolska obveznost zanje ni prezahtevna. Katarina Škufca, koordinatorka programa MEPI pri Združenju slovenskih skavtinj in skavtov Slovenije ter profesorica španščine na Gimnaziji Kranj je zato dodala: "Mladi včasih niti sami ne vedo, česa vse so zmožni. Zato je dobro, če smo mentorji in učitelji tisti, ki vidimo, da so mladi zmožni doseči več. MEPI je program, ki to izvabi iz njih, da naredijo nekaj več, kot so na prvi pogled zmožni doseči."

Program MEPI za šole velik zalogaj, skupnost na šoli pa je neprimerljivo boljša

"Tu je prostor, kjer mladi začutijo, da so del nečesa – jaz sem del nečesa, jaz sem pomemben, jaz sem del skupnosti in v tej skupnosti drugim ni vseeno zame in meni ni vseeno za druge, skrbi me zanje. To je zelo pomemben vidik in znotraj manjših skupnosti je prostor za pogovor in je prostor za poslušanje," je poudarila ravnateljica škofjeloške gimnazije Ana Prevc Megušar.

Poudarila je še, da je sodelovanje v programu MEPI za gimnazijo velik organizacijski in finančni zalogaj. A očitno to ni ovira, škofjeloške gimnazijce je na podelitvi spremljal verjetno najdaljši aplavz tistega dne. Več kot 40 jih je namreč prejelo zlato priznanje, oder pa so skupaj z mentorji napolnili do zadnjega kotička.